Page 157 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 157
De Catilinae coniuratione
dezno) nevtralnega stališča pripovedovalca to drži, pa Kras v očeh bralca
suma o sodelovanju pri zaroti ne more biti povsem rešen – glede na to, da
je pripovedovalec Krasa v začetku 19. poglavja skozi sekundarni žariščeval-
ski kot povezal s Pizonom,272 bi takšen sklep bi kvečjemu sprožil vprašanje
o namenu 48. poglavja – posledično pa bi se morali spraševati tudi, zakaj je
zanikanje obtožb prepuščeno Krasu samemu (48.9) in senatnemu odloku
consulis consilio, da se obtožbe zdijo neresnične (48.6: itaque consulente Ci-
cerone frequens senatus decernit Tarquini indicium falsum videri). Dejan-
sko stanje je zamegljeno – tako za pripovedovalca (ki je zgolj slišal Krasove
protiargumente) kot tudi za bralca. Preveč je možnih razlag.273
Cezar je v »zgodbo« 49. poglavja pritegnjen zgolj kot pasiven statist,
medtem ko so aktivni protagonisti Cicero, ki se vnovič izkaže (49.4: sed
ubi consulem ad tantum facinus inpellere nequeunt), ter Kv. Kátul in Gn.
Pizon. Tudi porušena kronologija na koncu 49. poglavja prispeva k pred-
stavitvi Cezarja kot žrtve: incident z vitezi, ki so Cezarju grozili z orožjem
(49.4), ustvarja vtis, da je bil žrtev Kátulovih in Pizonovih spletk (ipsi sin-
gillatim ... magnam illi invidiam conflaverant), čeprav se je po drugih vi-
rih sodeč zadeva pripetila šele po razpravi v senatu 5. decembra;274 vseka-
kor pa se ustvarja vtis, da so dejanja vitezov neupravičena in da se Cezar-
ju dogaja krivica.
50.1–55.6: Razprava v senatu 5. decembra
Razpravo v senatu 5. decembra obvladujeta govora Cezarja in Katona.
O samem postopku zasedanja v senatu je bralec poučen zgolj v poglavjih
50.3–5 in 55.1–6. Primerjava z eksternimi viri, zlasti Ciceronom, je nuj-
na, zlasti glede dogodkov prejšnjega dne, o katerih v Katilinovi zaroti bra-
lec izve nekaj skopih informacij v časovnem vrivku v 50.3, ki zaradi zgo-
ščenosti nekoliko onemogoča jasno kronološko rekonstrukcijo dogodkov
3. in 4. decembra:
50.3 Consul ubi ea parari cognovit, dispositis praesidiis, ut res atque tempus
monebat, convocato senatu refert, quid de iis fieri placeat, qui in custodiam
traditi erant. Sed eos paulo ante frequens senatus iudicaverat contra rem pu-
blicam fecisse.275
272 O tem natančneje gl. analizo zastranitve o prvi zaroti, str. 119ss.
273 W. W. Batstone, Incerta pro certis: An Interpretation of Sallust Bellum Catilinae 48.4–
49.4, Ramus 15 (1986), 112.
274 Plut. Caes. 8, Suet. Iul. 14.2.
275 »Ko je konzul izvedel, kaj se pripravlja, je dal glede na trenutne okoliščine razpostaviti stra-
že, nato pa sklical senat k posvetu glede tega, kako naj ravnajo s tistimi, ki so jih bili priprli.
Zastran njih je bil namreč senat ob veliki udeležbi ugotovil, da so ravnali proti državi.«
dezno) nevtralnega stališča pripovedovalca to drži, pa Kras v očeh bralca
suma o sodelovanju pri zaroti ne more biti povsem rešen – glede na to, da
je pripovedovalec Krasa v začetku 19. poglavja skozi sekundarni žariščeval-
ski kot povezal s Pizonom,272 bi takšen sklep bi kvečjemu sprožil vprašanje
o namenu 48. poglavja – posledično pa bi se morali spraševati tudi, zakaj je
zanikanje obtožb prepuščeno Krasu samemu (48.9) in senatnemu odloku
consulis consilio, da se obtožbe zdijo neresnične (48.6: itaque consulente Ci-
cerone frequens senatus decernit Tarquini indicium falsum videri). Dejan-
sko stanje je zamegljeno – tako za pripovedovalca (ki je zgolj slišal Krasove
protiargumente) kot tudi za bralca. Preveč je možnih razlag.273
Cezar je v »zgodbo« 49. poglavja pritegnjen zgolj kot pasiven statist,
medtem ko so aktivni protagonisti Cicero, ki se vnovič izkaže (49.4: sed
ubi consulem ad tantum facinus inpellere nequeunt), ter Kv. Kátul in Gn.
Pizon. Tudi porušena kronologija na koncu 49. poglavja prispeva k pred-
stavitvi Cezarja kot žrtve: incident z vitezi, ki so Cezarju grozili z orožjem
(49.4), ustvarja vtis, da je bil žrtev Kátulovih in Pizonovih spletk (ipsi sin-
gillatim ... magnam illi invidiam conflaverant), čeprav se je po drugih vi-
rih sodeč zadeva pripetila šele po razpravi v senatu 5. decembra;274 vseka-
kor pa se ustvarja vtis, da so dejanja vitezov neupravičena in da se Cezar-
ju dogaja krivica.
50.1–55.6: Razprava v senatu 5. decembra
Razpravo v senatu 5. decembra obvladujeta govora Cezarja in Katona.
O samem postopku zasedanja v senatu je bralec poučen zgolj v poglavjih
50.3–5 in 55.1–6. Primerjava z eksternimi viri, zlasti Ciceronom, je nuj-
na, zlasti glede dogodkov prejšnjega dne, o katerih v Katilinovi zaroti bra-
lec izve nekaj skopih informacij v časovnem vrivku v 50.3, ki zaradi zgo-
ščenosti nekoliko onemogoča jasno kronološko rekonstrukcijo dogodkov
3. in 4. decembra:
50.3 Consul ubi ea parari cognovit, dispositis praesidiis, ut res atque tempus
monebat, convocato senatu refert, quid de iis fieri placeat, qui in custodiam
traditi erant. Sed eos paulo ante frequens senatus iudicaverat contra rem pu-
blicam fecisse.275
272 O tem natančneje gl. analizo zastranitve o prvi zaroti, str. 119ss.
273 W. W. Batstone, Incerta pro certis: An Interpretation of Sallust Bellum Catilinae 48.4–
49.4, Ramus 15 (1986), 112.
274 Plut. Caes. 8, Suet. Iul. 14.2.
275 »Ko je konzul izvedel, kaj se pripravlja, je dal glede na trenutne okoliščine razpostaviti stra-
že, nato pa sklical senat k posvetu glede tega, kako naj ravnajo s tistimi, ki so jih bili priprli.
Zastran njih je bil namreč senat ob veliki udeležbi ugotovil, da so ravnali proti državi.«
