Page 156 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 156
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
alii Tarquinium a Cicerone inmissum aiebant,
ne Crassus ... rem publicam conturbaret
V obeh sekvencah notranjega žarišča, v katerih je dosledno izpeljan
konstrukcijski paralelizem, je žariščevalec, kot že rečeno, tretjeosebni; v
prvi je izražen v sintagmi erant qui – »nekateri« –, ožariščenec pa je Av-
tronij in njegova domnevna laž (machinatum ...); obenem je Avtronij sam
žariščevalec, vsebina njegovega žariščevalskega kota pa je izražena v na-
mernem odvisniku. Enak primer je druga sekvenca, v kateri so žariščevalec
»drugi« (alii); ožariščenec je v tem primeru zaradi pasiva sicer Tarkvinij,
vendar je agens v tej specifični sekvenci Cicero, ki je tudi sam žariščevalec,
ožariščenec – njegova skrb za državo, pa je izražen v namernem odvisniku.
Razlika v obravnavi obtožb proti Krasu in Cezarju je pomemben del
naših opažanj. Obtožbe proti Krasu demantira Kras sam (48.9: ipsum
Crassum ego postea praedicantem audivi tantam illam contumeliam sibi a
Cicerone inpositam);269 obtožbe proti Cezarju v 49. poglavju so predstavlje-
ne izključno v pripovednem polju pripovedovalca, ki v tem primeru no-
bene sekvence odlomka ne prepusti sekundarnemu žariščevalcu. Morebi-
tno vpletenost Cezarja v zaroto pripovedovalec označi za verjetno (49.3:
res autem opportuna videbatur, quod is privatim egregia liberalitate, publi-
ce maxumis muneribus grandem pecuniam debebat), vendar vsebino obtožb
jasno demantira že v samem začetku 49. poglavja:
49.1 Sed isdem temporibus Q. Catulus et C. Piso neque precibus neque gratia
neque pretio Ciceronem inpellere potuere, uti per Allobroges aut alium indi-
cem C. Caesar falso nominaretur.270
Dikcija odlomka – neque precibus neque gratia neque pretio –, kaže na
absurdnost ontožbe, ki je zahtevala tovrstna sredstva prepirčevanja, vendar
pa predvsem z avderbialnim izrazom falso, ki se v Salustijevih monografi-
jah pojavi le dvakrat,271 pripovedovalec sam (ne pa skozi sekundarni žari-
ščevalski kot, kot v primeru Krasa) jasno zavrne možnost Cezarjeve vple-
tenosti v zaroto.
Na prvi pogled se zdi, da sta oba, tako Cezar kot Kras, v poglavjih 48–
49 razbremenjena očitkov o sodelovanju pri zaroti; toda tudi če z (navi-
269 Opozorili smo že na pomembne razlike v »dialogu« z vsebino sekundarnega žariščevalske-
ga kota (neznanega tretjeosebnega žariščevalca) in stališči pripovedovalca; o tem gl. zgoraj.
270 »Prav tedaj pa sta Kv. Kátul in G. Pizon zaman skušala s prošnjami, z uslugami ali z denar-
jem pripraviti Cicerona do tega, da bi bil po kom izmed Alobrogov ali kaki drugi priči med
osumljenci po krivem imenovan tudi G. Cezar.«
271 Cat. 49.1, Iug. 1.1; v Jugurtinski vojni poudarjeno na prvem mestu: falso queritur de natu-
ra sua genus humanum ... Interpretacija odlomka 1.1 v Jugurtinski vojni nam je lahko v po-
moč tudi pri razlagi pripovedovalčevega stališča v pričujočem odlomku Katilinove zarote;
natančnejšo razlago Iug. 1.1 gl. na str. 172ss.
alii Tarquinium a Cicerone inmissum aiebant,
ne Crassus ... rem publicam conturbaret
V obeh sekvencah notranjega žarišča, v katerih je dosledno izpeljan
konstrukcijski paralelizem, je žariščevalec, kot že rečeno, tretjeosebni; v
prvi je izražen v sintagmi erant qui – »nekateri« –, ožariščenec pa je Av-
tronij in njegova domnevna laž (machinatum ...); obenem je Avtronij sam
žariščevalec, vsebina njegovega žariščevalskega kota pa je izražena v na-
mernem odvisniku. Enak primer je druga sekvenca, v kateri so žariščevalec
»drugi« (alii); ožariščenec je v tem primeru zaradi pasiva sicer Tarkvinij,
vendar je agens v tej specifični sekvenci Cicero, ki je tudi sam žariščevalec,
ožariščenec – njegova skrb za državo, pa je izražen v namernem odvisniku.
Razlika v obravnavi obtožb proti Krasu in Cezarju je pomemben del
naših opažanj. Obtožbe proti Krasu demantira Kras sam (48.9: ipsum
Crassum ego postea praedicantem audivi tantam illam contumeliam sibi a
Cicerone inpositam);269 obtožbe proti Cezarju v 49. poglavju so predstavlje-
ne izključno v pripovednem polju pripovedovalca, ki v tem primeru no-
bene sekvence odlomka ne prepusti sekundarnemu žariščevalcu. Morebi-
tno vpletenost Cezarja v zaroto pripovedovalec označi za verjetno (49.3:
res autem opportuna videbatur, quod is privatim egregia liberalitate, publi-
ce maxumis muneribus grandem pecuniam debebat), vendar vsebino obtožb
jasno demantira že v samem začetku 49. poglavja:
49.1 Sed isdem temporibus Q. Catulus et C. Piso neque precibus neque gratia
neque pretio Ciceronem inpellere potuere, uti per Allobroges aut alium indi-
cem C. Caesar falso nominaretur.270
Dikcija odlomka – neque precibus neque gratia neque pretio –, kaže na
absurdnost ontožbe, ki je zahtevala tovrstna sredstva prepirčevanja, vendar
pa predvsem z avderbialnim izrazom falso, ki se v Salustijevih monografi-
jah pojavi le dvakrat,271 pripovedovalec sam (ne pa skozi sekundarni žari-
ščevalski kot, kot v primeru Krasa) jasno zavrne možnost Cezarjeve vple-
tenosti v zaroto.
Na prvi pogled se zdi, da sta oba, tako Cezar kot Kras, v poglavjih 48–
49 razbremenjena očitkov o sodelovanju pri zaroti; toda tudi če z (navi-
269 Opozorili smo že na pomembne razlike v »dialogu« z vsebino sekundarnega žariščevalske-
ga kota (neznanega tretjeosebnega žariščevalca) in stališči pripovedovalca; o tem gl. zgoraj.
270 »Prav tedaj pa sta Kv. Kátul in G. Pizon zaman skušala s prošnjami, z uslugami ali z denar-
jem pripraviti Cicerona do tega, da bi bil po kom izmed Alobrogov ali kaki drugi priči med
osumljenci po krivem imenovan tudi G. Cezar.«
271 Cat. 49.1, Iug. 1.1; v Jugurtinski vojni poudarjeno na prvem mestu: falso queritur de natu-
ra sua genus humanum ... Interpretacija odlomka 1.1 v Jugurtinski vojni nam je lahko v po-
moč tudi pri razlagi pripovedovalčevega stališča v pričujočem odlomku Katilinove zarote;
natančnejšo razlago Iug. 1.1 gl. na str. 172ss.
