Page 154 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 154
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
Po razpletu celotne epizode z Alobrogi v 45. poglavju v začetku 46. po-
glavja, ki se osredotoča na Ciceronove ukrepe proti pomembnim udeležen-
cem zarote (tantis civibus deprehensis), naletimo na novo pomembno se-
kvenco notranjega žarišča:
46.1–2 Quibus rebus confectis omnia propere per nuntios consuli declaran-
tur. At illum ingens cura atque laetitia simul occupavere. Nam laetabatur intelligens co-
niuratione patefacta civitatem periculis ereptam esse: porro autem anxius erat dubitans,
in maxumo scelere tantis civibus deprehensis quid facto opus esset: poenam illorum sibi
oneri inpunitatem perdundae rei publicae fore credebat.264
Žariščevalec je v celotni sekvenci Cicero; premik v pripovednem žari-
šču proti notranjemu, Ciceronovemu, signalizira več atributivnih žarišče-
vanja, prvi povsem na začetku sekvence: (illum) ingens cura atque laetitia
simul occupavere. Izrazito antitezo med laetitia in cura, ki se ponovi v para-
lelizmu poenam illorum ... sibi oneri, impunitatem perdundae rei publicae,
dodatno okrepi izraz simul. Ostala atributivna znamenja sodijo v isto po-
lje duševnega stanja kot posledice nekega védenja, pri tem da je ožariščenec
odvisen od slednjega glagola:
laetabatur intelligens ... civitatem periculis ereptam esse
Cicero
anxius erat dubitans ... quid facto opus esset
poenam illorum sibi oneri, inpunitatem ... credebat
Izraz credebat kot signalizator pripovednega žarišča odraža jasno dile-
mo, pred katero je bil postavljen Cicero v tistem trenutku, čeprav ni izklju-
čeno, da ne gre tudi za namig na pravno podlago za njegov izgon 58 pr. Kr.
V 47. poglavju se zastranitev o Alobrogih in njihovi vlogi v zaroti kon-
ča, čeprav se nekateri dogodki, opisani v 48. poglavju, še navezujejo na to
epizodo. Glede na prevladujoči prezent v pripovedi, je nujen vtis, da pri-
povedovalec snov obravnava kot izredno dinamično epizodo, katere glav-
ni moment se zdijo Alobrogi, vendar je zlasti na račun 46. poglavja nujen
sklep, da je glavni moment v resnici Cicero, ki se v kritičnih trenutkih po-
javlja v vseh poglavjih epizode (41.5, 44.1, 45.1, 46), vključen pa je tudi v
načrte zarotnikov kot tarča napada (43.2).
Epizoda o Alobrogih in zaroti se ob vsem povedanem zdi malodane sle-
pilen manever; ker sledi pripovedovalčevemu komentarju o političnih raz-
merah, v katerih je zarota predstavljala periculi novitas (39.4), ne more iz-
264 »Ko je bila zdeva mimo, je bil konzul po slih brž o vsem obveščen. Navdala sta ga neizmer-
no veselje in skrb obenem. Veselilo ga je namreč spoznanje, da je ob razkritju zarote mimo
nevarnost za državo, bil pa je tudi zaskrbljen, saj ni bil gotov, kako naj ravna s tako vplivni-
mi meščani, ki so jih zasačili pri tako hudem zločinu; menil je, da bi bilo, ko bi jih kaznoval,
to zanj obremenilno, če pa bi jih oprostil, bi to bilo pogubno za državo.«
Po razpletu celotne epizode z Alobrogi v 45. poglavju v začetku 46. po-
glavja, ki se osredotoča na Ciceronove ukrepe proti pomembnim udeležen-
cem zarote (tantis civibus deprehensis), naletimo na novo pomembno se-
kvenco notranjega žarišča:
46.1–2 Quibus rebus confectis omnia propere per nuntios consuli declaran-
tur. At illum ingens cura atque laetitia simul occupavere. Nam laetabatur intelligens co-
niuratione patefacta civitatem periculis ereptam esse: porro autem anxius erat dubitans,
in maxumo scelere tantis civibus deprehensis quid facto opus esset: poenam illorum sibi
oneri inpunitatem perdundae rei publicae fore credebat.264
Žariščevalec je v celotni sekvenci Cicero; premik v pripovednem žari-
šču proti notranjemu, Ciceronovemu, signalizira več atributivnih žarišče-
vanja, prvi povsem na začetku sekvence: (illum) ingens cura atque laetitia
simul occupavere. Izrazito antitezo med laetitia in cura, ki se ponovi v para-
lelizmu poenam illorum ... sibi oneri, impunitatem perdundae rei publicae,
dodatno okrepi izraz simul. Ostala atributivna znamenja sodijo v isto po-
lje duševnega stanja kot posledice nekega védenja, pri tem da je ožariščenec
odvisen od slednjega glagola:
laetabatur intelligens ... civitatem periculis ereptam esse
Cicero
anxius erat dubitans ... quid facto opus esset
poenam illorum sibi oneri, inpunitatem ... credebat
Izraz credebat kot signalizator pripovednega žarišča odraža jasno dile-
mo, pred katero je bil postavljen Cicero v tistem trenutku, čeprav ni izklju-
čeno, da ne gre tudi za namig na pravno podlago za njegov izgon 58 pr. Kr.
V 47. poglavju se zastranitev o Alobrogih in njihovi vlogi v zaroti kon-
ča, čeprav se nekateri dogodki, opisani v 48. poglavju, še navezujejo na to
epizodo. Glede na prevladujoči prezent v pripovedi, je nujen vtis, da pri-
povedovalec snov obravnava kot izredno dinamično epizodo, katere glav-
ni moment se zdijo Alobrogi, vendar je zlasti na račun 46. poglavja nujen
sklep, da je glavni moment v resnici Cicero, ki se v kritičnih trenutkih po-
javlja v vseh poglavjih epizode (41.5, 44.1, 45.1, 46), vključen pa je tudi v
načrte zarotnikov kot tarča napada (43.2).
Epizoda o Alobrogih in zaroti se ob vsem povedanem zdi malodane sle-
pilen manever; ker sledi pripovedovalčevemu komentarju o političnih raz-
merah, v katerih je zarota predstavljala periculi novitas (39.4), ne more iz-
264 »Ko je bila zdeva mimo, je bil konzul po slih brž o vsem obveščen. Navdala sta ga neizmer-
no veselje in skrb obenem. Veselilo ga je namreč spoznanje, da je ob razkritju zarote mimo
nevarnost za državo, bil pa je tudi zaskrbljen, saj ni bil gotov, kako naj ravna s tako vplivni-
mi meščani, ki so jih zasačili pri tako hudem zločinu; menil je, da bi bilo, ko bi jih kaznoval,
to zanj obremenilno, če pa bi jih oprostil, bi to bilo pogubno za državo.«
