Page 155 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 155
De Catilinae coniuratione
ostati vtis, da je tudi morebitno sodelovanje Alobrogov predstavljalo real-
no nevarnost. Historične podlage za to pravzaprav ni: pripovedovalec kot
realno nevarnost opisuje dogodek, do katerega sploh ni prišlo – po zaslugi
Cicerona. Obenem ne moremo mimo opažanja, da je dogodek, ki pomaga
ustvarjati vtis, da se je zarota razširila celo do severnih provinc, povsem lo-
kaliziran in obravnavan izključno v Rimu. Večji del poteka »zarote« Al-
obrogov tako pripovedovalec raziskuje oz. predstavlja skozi osebne dileme
različnih protagonistov: Alobrogov, Lentula in Cicerona. Končni in pre-
vladujoči vtis: Cicero je uspešno preprečil (potencialno) nevaren dogodek.
48.1–55.6: Zadušitev zarote v Rimu
Poglavji 48 in 49 služita kot uvod v zadnjo epizodo Katilinove zarote,
tj. debato v senatu in zadušitev zarote;265 uvodna dva paragrafa 48. poglav-
ja pripovedovalec izkoristi za komentar splošnega razpoloženja v Rimu, ki
je po razkritju zarote naravnano izrazito proti Katilini,266 poleg tega pa sta
v teh dveh poglavjih v zaroto pomembno implicirana Kras in Cezar. More-
bitna vpletenost Krasa, ki ga je bil med zaslišanjem pred senatom inkrimi-
niral Lukij Tarkvinij (48.5), je predmet polemične razprave, ki poteka sko-
zi sekundarni žariščevalski kot, pri katerem je žariščevalec nekdo tretji:267
48.7 Erant eo tempore, qui existumarent indicium illud a P. Autronio machina-
tum, quo facilius appellato Crasso per societatem periculi reliquos
illius potentia tegeret. Alii Tarquinium a Cicerone inmissum aiebant,
ne Crassus more suo suspecto malorum patrocinio rem publicam
conturbaret. Ipsum Crassum ego postea praedicantem audivi tantam illam
contumeliam sibi a Cicerone inpositam.268
Podobno kot v 22.1–22.3 je bralec tudi tu soočen z intentzivnim niha-
njem pripovednega žarišča, pri čemer se posamezni koti žariščevanja pre-
krivajo. V odlomku beležimo dve ločeni sekvenci žariščevanja, pri kate-
rih se žariščevalca – v obeh primerih neznana tretja oseba –, razlikujeta, tj.
(erant) qui – alii; v obeh primerih je znotraj žariščevalskega kota izražena
še ena perspektiva oz. nov kot žariščevanja:
erant ... qui existumarent indicium illud a P. Autronio machinatum
quo facilius ... reliquos illius potentia tegeret
265 K. Vretska, Der Aufbau des »Bellum Catilinae«, H 72 (1937), 202ss.
266 Gl. prevod in obravnavo odlomka na str. 147.
267 Obravnavo podobnega primera gl. na str. 155.
268 »Tisti čas so nekateri menili, da si je to obtožbo izmislil Publij Avtronij, da bi Kras ob
omembi lastnega imena s svojim vplivom, ker bi bil vpleten, ščitil ostale. Drugi so govorili,
da je Cicero dal Tarkvinija privesti, da se Kras ne bi po svoji navadi zavzel za malopridneže
in v državi povzročal nemirov. Prav Krasa sem kasneje slišal govoriti, da ga je v teh govori-
cah blatil Cicero.«
ostati vtis, da je tudi morebitno sodelovanje Alobrogov predstavljalo real-
no nevarnost. Historične podlage za to pravzaprav ni: pripovedovalec kot
realno nevarnost opisuje dogodek, do katerega sploh ni prišlo – po zaslugi
Cicerona. Obenem ne moremo mimo opažanja, da je dogodek, ki pomaga
ustvarjati vtis, da se je zarota razširila celo do severnih provinc, povsem lo-
kaliziran in obravnavan izključno v Rimu. Večji del poteka »zarote« Al-
obrogov tako pripovedovalec raziskuje oz. predstavlja skozi osebne dileme
različnih protagonistov: Alobrogov, Lentula in Cicerona. Končni in pre-
vladujoči vtis: Cicero je uspešno preprečil (potencialno) nevaren dogodek.
48.1–55.6: Zadušitev zarote v Rimu
Poglavji 48 in 49 služita kot uvod v zadnjo epizodo Katilinove zarote,
tj. debato v senatu in zadušitev zarote;265 uvodna dva paragrafa 48. poglav-
ja pripovedovalec izkoristi za komentar splošnega razpoloženja v Rimu, ki
je po razkritju zarote naravnano izrazito proti Katilini,266 poleg tega pa sta
v teh dveh poglavjih v zaroto pomembno implicirana Kras in Cezar. More-
bitna vpletenost Krasa, ki ga je bil med zaslišanjem pred senatom inkrimi-
niral Lukij Tarkvinij (48.5), je predmet polemične razprave, ki poteka sko-
zi sekundarni žariščevalski kot, pri katerem je žariščevalec nekdo tretji:267
48.7 Erant eo tempore, qui existumarent indicium illud a P. Autronio machina-
tum, quo facilius appellato Crasso per societatem periculi reliquos
illius potentia tegeret. Alii Tarquinium a Cicerone inmissum aiebant,
ne Crassus more suo suspecto malorum patrocinio rem publicam
conturbaret. Ipsum Crassum ego postea praedicantem audivi tantam illam
contumeliam sibi a Cicerone inpositam.268
Podobno kot v 22.1–22.3 je bralec tudi tu soočen z intentzivnim niha-
njem pripovednega žarišča, pri čemer se posamezni koti žariščevanja pre-
krivajo. V odlomku beležimo dve ločeni sekvenci žariščevanja, pri kate-
rih se žariščevalca – v obeh primerih neznana tretja oseba –, razlikujeta, tj.
(erant) qui – alii; v obeh primerih je znotraj žariščevalskega kota izražena
še ena perspektiva oz. nov kot žariščevanja:
erant ... qui existumarent indicium illud a P. Autronio machinatum
quo facilius ... reliquos illius potentia tegeret
265 K. Vretska, Der Aufbau des »Bellum Catilinae«, H 72 (1937), 202ss.
266 Gl. prevod in obravnavo odlomka na str. 147.
267 Obravnavo podobnega primera gl. na str. 155.
268 »Tisti čas so nekateri menili, da si je to obtožbo izmislil Publij Avtronij, da bi Kras ob
omembi lastnega imena s svojim vplivom, ker bi bil vpleten, ščitil ostale. Drugi so govorili,
da je Cicero dal Tarkvinija privesti, da se Kras ne bi po svoji navadi zavzel za malopridneže
in v državi povzročal nemirov. Prav Krasa sem kasneje slišal govoriti, da ga je v teh govori-
cah blatil Cicero.«
