Page 153 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 153
De Catilinae coniuratione
Pismo, ki ga pripovedovalec uvaja s formulacijo quarum exemplum in-
fra scriptum est (podobno kot Katilinovo pismo v 35. poglavju), citira tudi
Cicero v skoraj identični obliki (Cat. 3.11).259 Primerjava pokaže, da je dik-
cija pisma, ki ga Cicero ohranja v bolj avtentični obliki,260 v Katilinovi za-
roti prirejena.261 Čeprav v smislu učinka pisma v pripovedi njegova avten-
tičnost ni bistvenega pomena,262 je podatek o avtentični vsebini pomem-
ben za vzorec formulacije, s katero pripovedovalec uvaja v pripoved pra-
ve dokumente historične vrednosti: pri tem je beseda exemplum pomem-
ben kvalifikator.
V tem oziru je dikcija verbalne note, ki jo Lentul pošilja Katilini, pose-
bej pomembna: ne glede na to, da gre za del iste sekvence notranjega žari-
šča, jo pripovedovalec posebej uvaja z drugačno formulacijo kot pismo; po-
dobno kot v primeru Manlijevega sporočila v 33. poglavju, ki ga uvaja for-
mulacija mandata huiusce modi je tudi tu uvod v ustno sporočilo podo-
ben izraz – mandata dat. Vsebina Lentulovih besed daje vtis, da se Lentul
osamosvaja.263 Številne omembe (17.3, 32.2, 39.6) so utrdile status Lentu-
la kot Katilinovega podrejenega, vendar natančni načrti o poteku zarote
v Rimu po Katilinovem odhodu v 43. poglavju in ustno sporočilo v 44.6
ustvarjajo enako podobo kot v Manlijevem primeru v »depeši« v 33. po-
glavju, da ima namreč v okviru zarote že lastne ambicije, ki presegajo jasna
Katilinova navodila iz 32.2.
Lentulova razmišljanja imajo nekaj pomembnih učinkov; v kombinaci-
ji z Manlijevim pismom in poglavji 36.4–39.5 nastaja vtis, da zarota prese-
ga Katilino. Predvsem pa se začenja krepiti podoba Katiline kot pripadni-
ka starega patricijskega sloja, ki tega, kar imenuje maxumum atque pulcher-
rumum facinus (22.3), noče mazati s tem, kar mu svetuje Lentul.
da si mož. Premisli, kaj zahtevajo tvoji načrti. Išči pomoči pri vseh, tudi pri tistih najnižje-
ga stanu.« K temu je dodal še ustna navodila: če ga je že senat razglasil za sovražnika, zakaj
vendar odklanja sužnje? V mestu je vse pripravljeno, kar je ukazal; naj torej ne odlaša več in
pride.«
259 Cat. 3.11: Quis sim, scies ex eo, quem ad te misi. Cura, ut vir sis, et cogita, quem in locum sis
progressus. Vide, ecquid tibi iam sit necesse, et cura, ut omnium tibi auxilia adiungas, etiam
infimorum.
260R. Syme, Sallust, 72.
261 Predvsem v smeri konkretizacije: fac cogites in quanta calamitate je konkretnejši napotek kot
cogita quem in locum sis progressus. Poleg tega se v Katilinovi zaroti izgubi epistolarni značaj
Lentulovega pisma ( fac cogites namesto cura, ut ...).
262 Avtentični status pisma sicer zagotavlja tudi notica o skrinjici s pismi, ki jih konzul predloži
na obravnavi zarotnikov po razkritju zarote v 46.6: Flaccum praetorem scrinium cum litteris
quas a legatis acceperat eodem adferre iubet.
263 A. T. Wilkins, n. d., 91.
Pismo, ki ga pripovedovalec uvaja s formulacijo quarum exemplum in-
fra scriptum est (podobno kot Katilinovo pismo v 35. poglavju), citira tudi
Cicero v skoraj identični obliki (Cat. 3.11).259 Primerjava pokaže, da je dik-
cija pisma, ki ga Cicero ohranja v bolj avtentični obliki,260 v Katilinovi za-
roti prirejena.261 Čeprav v smislu učinka pisma v pripovedi njegova avten-
tičnost ni bistvenega pomena,262 je podatek o avtentični vsebini pomem-
ben za vzorec formulacije, s katero pripovedovalec uvaja v pripoved pra-
ve dokumente historične vrednosti: pri tem je beseda exemplum pomem-
ben kvalifikator.
V tem oziru je dikcija verbalne note, ki jo Lentul pošilja Katilini, pose-
bej pomembna: ne glede na to, da gre za del iste sekvence notranjega žari-
šča, jo pripovedovalec posebej uvaja z drugačno formulacijo kot pismo; po-
dobno kot v primeru Manlijevega sporočila v 33. poglavju, ki ga uvaja for-
mulacija mandata huiusce modi je tudi tu uvod v ustno sporočilo podo-
ben izraz – mandata dat. Vsebina Lentulovih besed daje vtis, da se Lentul
osamosvaja.263 Številne omembe (17.3, 32.2, 39.6) so utrdile status Lentu-
la kot Katilinovega podrejenega, vendar natančni načrti o poteku zarote
v Rimu po Katilinovem odhodu v 43. poglavju in ustno sporočilo v 44.6
ustvarjajo enako podobo kot v Manlijevem primeru v »depeši« v 33. po-
glavju, da ima namreč v okviru zarote že lastne ambicije, ki presegajo jasna
Katilinova navodila iz 32.2.
Lentulova razmišljanja imajo nekaj pomembnih učinkov; v kombinaci-
ji z Manlijevim pismom in poglavji 36.4–39.5 nastaja vtis, da zarota prese-
ga Katilino. Predvsem pa se začenja krepiti podoba Katiline kot pripadni-
ka starega patricijskega sloja, ki tega, kar imenuje maxumum atque pulcher-
rumum facinus (22.3), noče mazati s tem, kar mu svetuje Lentul.
da si mož. Premisli, kaj zahtevajo tvoji načrti. Išči pomoči pri vseh, tudi pri tistih najnižje-
ga stanu.« K temu je dodal še ustna navodila: če ga je že senat razglasil za sovražnika, zakaj
vendar odklanja sužnje? V mestu je vse pripravljeno, kar je ukazal; naj torej ne odlaša več in
pride.«
259 Cat. 3.11: Quis sim, scies ex eo, quem ad te misi. Cura, ut vir sis, et cogita, quem in locum sis
progressus. Vide, ecquid tibi iam sit necesse, et cura, ut omnium tibi auxilia adiungas, etiam
infimorum.
260R. Syme, Sallust, 72.
261 Predvsem v smeri konkretizacije: fac cogites in quanta calamitate je konkretnejši napotek kot
cogita quem in locum sis progressus. Poleg tega se v Katilinovi zaroti izgubi epistolarni značaj
Lentulovega pisma ( fac cogites namesto cura, ut ...).
262 Avtentični status pisma sicer zagotavlja tudi notica o skrinjici s pismi, ki jih konzul predloži
na obravnavi zarotnikov po razkritju zarote v 46.6: Flaccum praetorem scrinium cum litteris
quas a legatis acceperat eodem adferre iubet.
263 A. T. Wilkins, n. d., 91.
