Page 152 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 152
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
amplior esset), tako da se zdi, da je celoten odstavek 40.6 postavljen v Um-
brenovo perspektivo.
Ta učinek se ponovi tudi v prvem odstavku 41. poglavja:
41.1 Sed Allobroges diu in incerto habuere, quidnam consili caperent. In altera parte
erat aes alienum, studium belli, magna merces in spe victoriae, at in altera ma-
iores opes, tuta consilia, pro incerta spe certa praemia. Haec illis volventibus
tandem vicit fortuna rei publicae.257
V pričujočem primeru je razmerje med notranjim in pripovedovalče-
vim žariščem manj stabilno. Signalizator premika pripovednega žarišča se-
kvence, v kateri so žariščevalec Alobrogi, je vnovič izraz duševnega stanja
– in incerto habuere; ožariščenec je formalno vsebina odvisnega vprašalne-
ga stavka quidnam consili caperent; vendar pa celotna naslednja poved poja-
snjuje vsebino odvisnika, tako da lahko tudi to poved še obravnavamo kot
del sekvence notranjega žarišča, čeprav bi zlasti zaradi misli pro incerta spe
certa praemia lahko sodila na videz tudi v miselno polje pripovedovalca; v
njej bi namreč lahko beležili aluzijo na Katilinovo misel neque ego ... incer-
ta pro certis captarem (20.3), vendar pa po drugi strani v 50.1 izvemo, da je
senat Alobrogom volil nagrado: dum legatis Allobrogum et T. Volturcio ...
praemia decernuntur ...
Po kratkem pregledu dogajanj zunaj Rima in načrtov zarotnikov v po-
glavjih 42–43, ki sta, kot smo že omenili, obe postavljeni v imperfekt, se
pripovedovalec znova osredotoči na Alobroge in pripoved nadaljuje v pre-
zentu. V 44.5 znova beležimo izrazito nihanje pripovednega žarišča proti
notranjemu; pripovedovalec v momentu izrazito dokumentarne vrednosti
uvaja pismo, ki ga Lentul po Volturkiju pošlje Katilini. Vendar moramo tu
opozoriti na posebnost odlomka: sekvenca notranjega pripovednega žari-
šča zajema ne le odstavek 44.5, ki vsebuje dejansko besedilo pisma, temveč
tudi naslednji odstavek, ki vsebuje zgolj ustna navodila:
44.4–6 Ipse Volturcio litteras ad Catilinam dat, quarum exemplum in-
fra scriptum est: »Qui sim, ex eo, quem ad te misi cognosces. Fac cogites in
quanta calamitate sis, et memineris te virum esse. Consideres quid tuae ratio-
nes postulent; auxilium petas ab omnibus, etiam ab infumis.« Ad hoc man-
data verbis dat: cum ab senatu hostis iudicatus sit, quo consilio servitia repu-
diet? In urbe parata esse, quae iusserit; ne cunctetur ipse propius accedere.258
257 »Toda Alobrogi so dolgo omahovali v negotovosti, kako naj se odločijo. Na eni strani dolg,
navdušenje za vojno in obet dobrega plačila v primeru zmage; na drugi pa še več sredstev,
varni načrti, gotova nagrada namesto negotovih obetov. Ko so tako tehtali vse omenjeno, je
naposled vendar zmagala sreča za državo.«
258 »Sam /Lentul/ mu je dal pismo za Katilino, v katerem je stalo zapisano tole: »Kdo sem, boš
izvedel po tem, ki ga pošiljam k tebi. Misli na to, v kolikšni nevarnosti si in nikar ne pozabi,
amplior esset), tako da se zdi, da je celoten odstavek 40.6 postavljen v Um-
brenovo perspektivo.
Ta učinek se ponovi tudi v prvem odstavku 41. poglavja:
41.1 Sed Allobroges diu in incerto habuere, quidnam consili caperent. In altera parte
erat aes alienum, studium belli, magna merces in spe victoriae, at in altera ma-
iores opes, tuta consilia, pro incerta spe certa praemia. Haec illis volventibus
tandem vicit fortuna rei publicae.257
V pričujočem primeru je razmerje med notranjim in pripovedovalče-
vim žariščem manj stabilno. Signalizator premika pripovednega žarišča se-
kvence, v kateri so žariščevalec Alobrogi, je vnovič izraz duševnega stanja
– in incerto habuere; ožariščenec je formalno vsebina odvisnega vprašalne-
ga stavka quidnam consili caperent; vendar pa celotna naslednja poved poja-
snjuje vsebino odvisnika, tako da lahko tudi to poved še obravnavamo kot
del sekvence notranjega žarišča, čeprav bi zlasti zaradi misli pro incerta spe
certa praemia lahko sodila na videz tudi v miselno polje pripovedovalca; v
njej bi namreč lahko beležili aluzijo na Katilinovo misel neque ego ... incer-
ta pro certis captarem (20.3), vendar pa po drugi strani v 50.1 izvemo, da je
senat Alobrogom volil nagrado: dum legatis Allobrogum et T. Volturcio ...
praemia decernuntur ...
Po kratkem pregledu dogajanj zunaj Rima in načrtov zarotnikov v po-
glavjih 42–43, ki sta, kot smo že omenili, obe postavljeni v imperfekt, se
pripovedovalec znova osredotoči na Alobroge in pripoved nadaljuje v pre-
zentu. V 44.5 znova beležimo izrazito nihanje pripovednega žarišča proti
notranjemu; pripovedovalec v momentu izrazito dokumentarne vrednosti
uvaja pismo, ki ga Lentul po Volturkiju pošlje Katilini. Vendar moramo tu
opozoriti na posebnost odlomka: sekvenca notranjega pripovednega žari-
šča zajema ne le odstavek 44.5, ki vsebuje dejansko besedilo pisma, temveč
tudi naslednji odstavek, ki vsebuje zgolj ustna navodila:
44.4–6 Ipse Volturcio litteras ad Catilinam dat, quarum exemplum in-
fra scriptum est: »Qui sim, ex eo, quem ad te misi cognosces. Fac cogites in
quanta calamitate sis, et memineris te virum esse. Consideres quid tuae ratio-
nes postulent; auxilium petas ab omnibus, etiam ab infumis.« Ad hoc man-
data verbis dat: cum ab senatu hostis iudicatus sit, quo consilio servitia repu-
diet? In urbe parata esse, quae iusserit; ne cunctetur ipse propius accedere.258
257 »Toda Alobrogi so dolgo omahovali v negotovosti, kako naj se odločijo. Na eni strani dolg,
navdušenje za vojno in obet dobrega plačila v primeru zmage; na drugi pa še več sredstev,
varni načrti, gotova nagrada namesto negotovih obetov. Ko so tako tehtali vse omenjeno, je
naposled vendar zmagala sreča za državo.«
258 »Sam /Lentul/ mu je dal pismo za Katilino, v katerem je stalo zapisano tole: »Kdo sem, boš
izvedel po tem, ki ga pošiljam k tebi. Misli na to, v kolikšni nevarnosti si in nikar ne pozabi,
