Page 151 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 151
De Catilinae coniuratione
fekt perfekt); Ciceronovi ukrepi v prezentu (41.4–5) kratek pregled de-
janj zarotnikov zunaj Rima v celoti v imperfektu (42); dejanja zarotnikov
(Lentulovi načrti) v Rimu v imperfektu (43); kritična faza – sestanek Al-
obrogov z zarotniki, Katilinova korespondenca, propad Umbrenovega na-
črta – v celoti v prezentu (44–45); zaslišanje zarotnikov (46–47) v prezen-
tu z izjemo 46.2 (perfekt imperfekt). V preteklem času pripovedovalec
obravnava zgolj tiste dogodke, ki so se sočasno ali neposredno pred dogod-
ki, povezanimi z Alobrogi, zgodili zunaj Rima (42), ali pa niso bili nepo-
sredno povezanimi z Alobrogi (43). V 40. poglavju je nihanje v rabi časov
še bolj očitno:
40.1 Lentul Umbrenu naroči, naj pridobi Aloborge za prezent
zaroto
40.2 notica o Umbrenu v Galiji pluskvamperfekt, perfekt
40.3–6 Umbren skuša pridobiti poslance Alobrogov za za- prezent
roto
Prehod v prevladujočo prezentno pripoved v 40.3 zaznamuje tudi pre-
mik v pripovednem žarišču; v 40.3–4 se izmenjata dve izraziti sekvenci no-
tranjega pripovednega žarišča:
40.3–4 Postquam illos videt queri de avaritia magistratuum, accusare senatum,
quod in eo auxili nihil esset, miseriis suis remedium mortem exspectare: »At
ego«, inquit, »vobis, si modo viri esse voltis, rationem ostendam, qua tanta ista mala
effugiatis.« Haec ubi dixit, Allobroges in maxumam spem adducti Umbrenum ora-
re, ut sui misereretur: nihil tam asperum neque tam difficile esse, quod non
cupidissume facturi essent, dum ea res civitatem aere alieno liberaret.256
V prvi sekvenci notranjega žarišča, ki ga signalizirata dve atributivni
znamenji – videt in inquit –, je žariščevalec Umbren; v drugem primeru
premik pripovednega žarišča od Umbrena k Alobrogom signalizira izraz
duševnega stanja: in maxumam spem adducti.
V naslednjem primeru notranjega žarišča je žariščevalec znova Um-
bren, ki je na sestanek z Alobrogi povabil Gabinija, »da bi imel pogovor
večjo težo«: praeterea Gabinium arcessit /sc. Umbrenus/, quo maior auc-
toritas sermoni inesset (40.6). V tem primeru je notranje žarišče izraženo
v namernem odvisniku, ki se ponovi še v nadaljevanju (quo legatis animus
256 »Ko je spoznal, da so nezadovoljni nad lakomnostjo uradnikov in da krivijo senat, ker jim
ni nič v pomoč, edino rešitev za svoje tegobe pa vidijo v smrti, je dejal: »Jaz vam bom, če le
hočete biti možje, pokazal, kako se lahko rešite iz teh težav.« Na te njegove besede so Alo-
brogi, ki jih je navdalo veliko upanje, rotili Umbrena, naj se jih usmili, z obljubami, da jim
nič ne bo pretežko ali odvratno – vse bodo radi storili, da se le njihova skupnost reši dol-
gov.«
fekt perfekt); Ciceronovi ukrepi v prezentu (41.4–5) kratek pregled de-
janj zarotnikov zunaj Rima v celoti v imperfektu (42); dejanja zarotnikov
(Lentulovi načrti) v Rimu v imperfektu (43); kritična faza – sestanek Al-
obrogov z zarotniki, Katilinova korespondenca, propad Umbrenovega na-
črta – v celoti v prezentu (44–45); zaslišanje zarotnikov (46–47) v prezen-
tu z izjemo 46.2 (perfekt imperfekt). V preteklem času pripovedovalec
obravnava zgolj tiste dogodke, ki so se sočasno ali neposredno pred dogod-
ki, povezanimi z Alobrogi, zgodili zunaj Rima (42), ali pa niso bili nepo-
sredno povezanimi z Alobrogi (43). V 40. poglavju je nihanje v rabi časov
še bolj očitno:
40.1 Lentul Umbrenu naroči, naj pridobi Aloborge za prezent
zaroto
40.2 notica o Umbrenu v Galiji pluskvamperfekt, perfekt
40.3–6 Umbren skuša pridobiti poslance Alobrogov za za- prezent
roto
Prehod v prevladujočo prezentno pripoved v 40.3 zaznamuje tudi pre-
mik v pripovednem žarišču; v 40.3–4 se izmenjata dve izraziti sekvenci no-
tranjega pripovednega žarišča:
40.3–4 Postquam illos videt queri de avaritia magistratuum, accusare senatum,
quod in eo auxili nihil esset, miseriis suis remedium mortem exspectare: »At
ego«, inquit, »vobis, si modo viri esse voltis, rationem ostendam, qua tanta ista mala
effugiatis.« Haec ubi dixit, Allobroges in maxumam spem adducti Umbrenum ora-
re, ut sui misereretur: nihil tam asperum neque tam difficile esse, quod non
cupidissume facturi essent, dum ea res civitatem aere alieno liberaret.256
V prvi sekvenci notranjega žarišča, ki ga signalizirata dve atributivni
znamenji – videt in inquit –, je žariščevalec Umbren; v drugem primeru
premik pripovednega žarišča od Umbrena k Alobrogom signalizira izraz
duševnega stanja: in maxumam spem adducti.
V naslednjem primeru notranjega žarišča je žariščevalec znova Um-
bren, ki je na sestanek z Alobrogi povabil Gabinija, »da bi imel pogovor
večjo težo«: praeterea Gabinium arcessit /sc. Umbrenus/, quo maior auc-
toritas sermoni inesset (40.6). V tem primeru je notranje žarišče izraženo
v namernem odvisniku, ki se ponovi še v nadaljevanju (quo legatis animus
256 »Ko je spoznal, da so nezadovoljni nad lakomnostjo uradnikov in da krivijo senat, ker jim
ni nič v pomoč, edino rešitev za svoje tegobe pa vidijo v smrti, je dejal: »Jaz vam bom, če le
hočete biti možje, pokazal, kako se lahko rešite iz teh težav.« Na te njegove besede so Alo-
brogi, ki jih je navdalo veliko upanje, rotili Umbrena, naj se jih usmili, z obljubami, da jim
nič ne bo pretežko ali odvratno – vse bodo radi storili, da se le njihova skupnost reši dol-
gov.«
