Page 150 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 150
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
aequa manu discessisset, profecto magna clades atque calamitas rem publi-
cam oppressisset; neque illis, qui victoriam adepti forent, diutius ea uti licuis-
set, quin defessis et exsanguibus, qui plus posset, imperium atque libertatem
extorqueret.255
Vtis poglavij 36.4–39.2 skupaj s komentarjem pripovedovalca v
39.3–4 je, da Katilinova zarota sama po sebi ni bila največja nevarnost;
pripovedovalčev komentar je namreč moč aplicirati tudi na kasnejše
zgodovinske dogodke, predvsem na Cezarja, tj. na zaroto senatorjev in
atentat ter posledično borbo za oblast med Antonijem in Oktavijanom.
39.6–47.4: Vloga Alobrogov v zaroti
Kratka notica o Fulviju, ki ga oče ob spoznanju, da se je pridružil zarot-
nikom, ubije (39.5), se zdi precej ohlapno povezana s pripovedovalčevim
komentarjem v 39.4, vendar pa ekskurz o političnih razprtijah, s katerim
seže celo v obdobje pred Sulo (38.3; gl. zgoraj), uspešno poveže s točko, od
koder lahko z izrazom isdem temporibus (39.6) časovno smiselno nadaljuje
pripoved, kjer jo je v 36.3 prekinil. V 39.6 se navidezna zastranitev o stanju
v Rimu v času zarote konča, vendar pripovedovalec učinke zarote raziskuje
še naprej v zastranitvi o vlogi Alobrogov v zaroti (39.6–47.4), v kateri osta-
ja zvest že izkazani metodi menjave prizorišča dogajanja (prim. 26.1–30.7).
Poglavje o vlogi Alobrogov v zaroti ima več pomembnih učinkov. Gre
za tranzicijo k zadnji epizodi Katilinove zarote; po analizi in rekapitulaci-
ji (39.4) velike nevarnosti, ki ob zaroti preti Rimu zaradi podpore zarotni-
kov med ljudstvom (36.4–37.8) in političnih trenj (37.9–39.3), je ob začet-
ku naslednje, zadnje epizode, tj. zmage državnega aparata nad zarotniki,
stanje v Rimu že bistveno drugačno, pri čemer je najbolj opazno prav to,
da zarotniki ne uživajo več podpore pri ljudstvu (48.1–2), politično prizo-
rišče pa se konsolidira (50–55). Poleg tega poglavje o Alobrogih in njiho-
vi vlogi v zaroti prvič zelo jasno širi prostor nevarnosti na območje zunaj
Rima – če izvzamemo kratko notico o pripravah na zaroto v Etruriji, Apu-
liji in Picenu (27.1).
Posebej moramo opozoriti na nihanje rabe časov skozi celotno poglav-
je o Alobrogih; omemba Lenutolove dejavnosti v Rimu je v imperfektu,
vendar že ob njegovih navodilih Umbrenu preide v prezent. Omahovanje
Alobrogov ob njegovi ponudbi je v pretekliku (41.1–3: perfekt imper-
255 »Kakor hitro pa so se v negotovih okoliščinah pokazali obeti za spremembo, je nekdanje
stremuštvo znova zbudilo njihove strasti. Če bi torej Katilina v prvem spopadu zmagal ali
vsaj izbojeval neodločen izid, bi to za državo nedvomno pomenilo pravo katastrofo, vendar
pa zmagovalci svojega uspeha ne bi mogli dolgo uživati, kajti zmago bi jim, izčrpanim in
upehanim, iz rok iztrgal nekdo močnejši..«
aequa manu discessisset, profecto magna clades atque calamitas rem publi-
cam oppressisset; neque illis, qui victoriam adepti forent, diutius ea uti licuis-
set, quin defessis et exsanguibus, qui plus posset, imperium atque libertatem
extorqueret.255
Vtis poglavij 36.4–39.2 skupaj s komentarjem pripovedovalca v
39.3–4 je, da Katilinova zarota sama po sebi ni bila največja nevarnost;
pripovedovalčev komentar je namreč moč aplicirati tudi na kasnejše
zgodovinske dogodke, predvsem na Cezarja, tj. na zaroto senatorjev in
atentat ter posledično borbo za oblast med Antonijem in Oktavijanom.
39.6–47.4: Vloga Alobrogov v zaroti
Kratka notica o Fulviju, ki ga oče ob spoznanju, da se je pridružil zarot-
nikom, ubije (39.5), se zdi precej ohlapno povezana s pripovedovalčevim
komentarjem v 39.4, vendar pa ekskurz o političnih razprtijah, s katerim
seže celo v obdobje pred Sulo (38.3; gl. zgoraj), uspešno poveže s točko, od
koder lahko z izrazom isdem temporibus (39.6) časovno smiselno nadaljuje
pripoved, kjer jo je v 36.3 prekinil. V 39.6 se navidezna zastranitev o stanju
v Rimu v času zarote konča, vendar pripovedovalec učinke zarote raziskuje
še naprej v zastranitvi o vlogi Alobrogov v zaroti (39.6–47.4), v kateri osta-
ja zvest že izkazani metodi menjave prizorišča dogajanja (prim. 26.1–30.7).
Poglavje o vlogi Alobrogov v zaroti ima več pomembnih učinkov. Gre
za tranzicijo k zadnji epizodi Katilinove zarote; po analizi in rekapitulaci-
ji (39.4) velike nevarnosti, ki ob zaroti preti Rimu zaradi podpore zarotni-
kov med ljudstvom (36.4–37.8) in političnih trenj (37.9–39.3), je ob začet-
ku naslednje, zadnje epizode, tj. zmage državnega aparata nad zarotniki,
stanje v Rimu že bistveno drugačno, pri čemer je najbolj opazno prav to,
da zarotniki ne uživajo več podpore pri ljudstvu (48.1–2), politično prizo-
rišče pa se konsolidira (50–55). Poleg tega poglavje o Alobrogih in njiho-
vi vlogi v zaroti prvič zelo jasno širi prostor nevarnosti na območje zunaj
Rima – če izvzamemo kratko notico o pripravah na zaroto v Etruriji, Apu-
liji in Picenu (27.1).
Posebej moramo opozoriti na nihanje rabe časov skozi celotno poglav-
je o Alobrogih; omemba Lenutolove dejavnosti v Rimu je v imperfektu,
vendar že ob njegovih navodilih Umbrenu preide v prezent. Omahovanje
Alobrogov ob njegovi ponudbi je v pretekliku (41.1–3: perfekt imper-
255 »Kakor hitro pa so se v negotovih okoliščinah pokazali obeti za spremembo, je nekdanje
stremuštvo znova zbudilo njihove strasti. Če bi torej Katilina v prvem spopadu zmagal ali
vsaj izbojeval neodločen izid, bi to za državo nedvomno pomenilo pravo katastrofo, vendar
pa zmagovalci svojega uspeha ne bi mogli dolgo uživati, kajti zmago bi jim, izčrpanim in
upehanim, iz rok iztrgal nekdo močnejši..«
