Page 149 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 149
De Catilinae coniuratione
pars quo senatus auctoritas maxuma foret, bonum publicum simulantes pro sua
quisque potentia certebant.252
39.2 Ei magistratus provincias aliaque omnia tenere; ipsi innoxii, florentes,
sine metu aetatem agere ceterosque iudiciis terrere, quo plebem in magistratu
placidius tractarent.253
V obeh odlomkih, ki ju zaznamuje izrazito »salustijanska« dikcija (in-
konciniteta v 38.3: alii ... pars), je notranje žarišče izraženo v finalnem od-
visniku. Odlomka obravnavata potencialno različni časovni obdobji: zla-
sti izraz post illa tempora bi se lahko nanašal na obdobje pred Sulovimi re-
formami (prim. 37.11: id adeo malum multos post annos in civitatem revor-
terat) ali pa tudi na obdobje post dominationem Sullae (5.6). Kljub temu je
žariščevalec v obeh odlomkih ista skupina paucorum potentium (39.1), ki je
v prvem primeru formalno izražena v besedi pars.
Inkonciniteta v 38.3 je popolna; poleg uvodnih izrazov alii – pars za-
jema tudi funkcijski paralelizem obeh stavkov, saj prvega uvaja komparati-
ven izraz sicuti, drugega pa finalni veznik, tako da nihanje pripovednega ža-
ruišča v smeri sekundarnega žariščevalca beležimo samo v drugem stavku:
alii sicuti populi iura defenderent, pars quo senatus auctoritas maxuma foret
Ob tem se ne moremo izogniti opažanju, da pripovedovalec skozi no-
tranje žarišče raziskuje samo namero vplivnih posameznikov v senatu, kar
je zlasti pomembno v drugi citirani sekvenci notranjega žarišča – quo ple-
bem in magistratu placidius tractarent –, v kateri je jasno izražena name-
ra, da si ti pauci potentes utrdijo položaj v Pompejevi odsotnosti (39.1: po-
stquam Cn. Pompeius ad bellum ... missus est).
V odlomku 39.3–4 so strnjene morebitne posledice vseh fenomenov
političnih razmer naštetih v poglavjih 36.4–39.3. V spekulativnem ko-
mentarju, ki je argumentum ex post, najdemo pripovedovalčevo pojasnilo,
kaj je v resnici periculi novitas; to ni zgolj zarota kot taka ali njen morebi-
ten uspeh, temveč možnost, da bi lahko v takem primeru znova prišlo do že
znane borbe za oblast – vetus certamen:254
39.3–4 Sed ubi primum dubiis rebus novandi spes oblata est, vetus certa-
men animos eorum adrexit. Quod si primo proelio Catilina superior aut
252 »Skratka, v tistem času je vsakdo, ki je v imenu plemenitih ciljev netil nemire v državi – bo-
disi da je stopal v bran pravicam ljudstva bodisi, da bi utrdil veljavo senata –, se je pod pre-
tvezo skrbi za javno dobro boril zgolj za lasten vpliv.«
253 »Ti /maloštevilni/ so prav vse imeli v svojih rokah, od uradniških položajev do upravljanja
provinc. Njim ni bilo hudega; uživali so blaginjo in bili brez vsakega strahu, obenem pa ura-
dnikom grozili s sodnim pregonom, da bi jih prisilili v previdnejšo politiko pri ljudstvu.«
254 Prim. BJ 42.1 certamen dominationis.
pars quo senatus auctoritas maxuma foret, bonum publicum simulantes pro sua
quisque potentia certebant.252
39.2 Ei magistratus provincias aliaque omnia tenere; ipsi innoxii, florentes,
sine metu aetatem agere ceterosque iudiciis terrere, quo plebem in magistratu
placidius tractarent.253
V obeh odlomkih, ki ju zaznamuje izrazito »salustijanska« dikcija (in-
konciniteta v 38.3: alii ... pars), je notranje žarišče izraženo v finalnem od-
visniku. Odlomka obravnavata potencialno različni časovni obdobji: zla-
sti izraz post illa tempora bi se lahko nanašal na obdobje pred Sulovimi re-
formami (prim. 37.11: id adeo malum multos post annos in civitatem revor-
terat) ali pa tudi na obdobje post dominationem Sullae (5.6). Kljub temu je
žariščevalec v obeh odlomkih ista skupina paucorum potentium (39.1), ki je
v prvem primeru formalno izražena v besedi pars.
Inkonciniteta v 38.3 je popolna; poleg uvodnih izrazov alii – pars za-
jema tudi funkcijski paralelizem obeh stavkov, saj prvega uvaja komparati-
ven izraz sicuti, drugega pa finalni veznik, tako da nihanje pripovednega ža-
ruišča v smeri sekundarnega žariščevalca beležimo samo v drugem stavku:
alii sicuti populi iura defenderent, pars quo senatus auctoritas maxuma foret
Ob tem se ne moremo izogniti opažanju, da pripovedovalec skozi no-
tranje žarišče raziskuje samo namero vplivnih posameznikov v senatu, kar
je zlasti pomembno v drugi citirani sekvenci notranjega žarišča – quo ple-
bem in magistratu placidius tractarent –, v kateri je jasno izražena name-
ra, da si ti pauci potentes utrdijo položaj v Pompejevi odsotnosti (39.1: po-
stquam Cn. Pompeius ad bellum ... missus est).
V odlomku 39.3–4 so strnjene morebitne posledice vseh fenomenov
političnih razmer naštetih v poglavjih 36.4–39.3. V spekulativnem ko-
mentarju, ki je argumentum ex post, najdemo pripovedovalčevo pojasnilo,
kaj je v resnici periculi novitas; to ni zgolj zarota kot taka ali njen morebi-
ten uspeh, temveč možnost, da bi lahko v takem primeru znova prišlo do že
znane borbe za oblast – vetus certamen:254
39.3–4 Sed ubi primum dubiis rebus novandi spes oblata est, vetus certa-
men animos eorum adrexit. Quod si primo proelio Catilina superior aut
252 »Skratka, v tistem času je vsakdo, ki je v imenu plemenitih ciljev netil nemire v državi – bo-
disi da je stopal v bran pravicam ljudstva bodisi, da bi utrdil veljavo senata –, se je pod pre-
tvezo skrbi za javno dobro boril zgolj za lasten vpliv.«
253 »Ti /maloštevilni/ so prav vse imeli v svojih rokah, od uradniških položajev do upravljanja
provinc. Njim ni bilo hudega; uživali so blaginjo in bili brez vsakega strahu, obenem pa ura-
dnikom grozili s sodnim pregonom, da bi jih prisilili v previdnejšo politiko pri ljudstvu.«
254 Prim. BJ 42.1 certamen dominationis.
