Page 148 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 148
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
V odlomku 37.5–7 pripovedovalec pomembno relativizira izjavo o
cuncta plebes iz 37.1; v njegovi dikciji tega odlomka ne moremo mimo vzpo-
rednice s Ciceronovim naštevanjem, kakšnih vrst ljudje so sodelovali v za-
roti (ex quibus generibus hominum istae copiae comparentur), vsaj v eni toč-
ki – nekdanjih Sulovih veteranih –, pa oba merita na isto skupino sodelu-
jočih:
Cic. Cat. 2.18–23 Sall. C. 37.5–7
unum genus est eorum, qui magno in aere alie- primum omnium, qui ubique probro atque pe-
no maiores etiam possessiones habent ... alterum tulantia maxume praestabant ... deinde multi
genus est eorum, qui quamquam premuntur aere memores Sullanae victoriae ... praeterea iuven-
alieno, dominationem tamen expectant ... terti- tus, quae in agris manuum mercede inopiam to-
um genus est aetate iam adfectum, sed tamen
exercitatione robustum ... quartum genus est leraverat ... eos atque alios omnis malum publi-
sane varium et mixtum et turbulentum ... quin-
tum genus est parricidarum, sicariorum, de- cum alebat
nique omnium facinerosorum
Na ilustracijo družbene skupine podpornikov Katilinovega programa,
ki jo pripovedovalec zaključuje z mislijo »njih in vse ostale je podpihova-
lo nevzdržno stanje v družbi« (37.5: eos atque alios omnis malum publicum
alebat), je navezana izrazito osebna intervencija pripovedovalca (quo minus
mirandum) kot moralne avtoritete v obliki komentarja, ki razloge za ta-
kšno stanje znova išče tudi v razmerah postsulanske družbe:
37.8–11 Quo minus mirandum est homines egentis, malis moribus, maxu-
ma spe, rei publicae iuxta ac sibi consuluisse. Praeterea, quorum victoria Sul-
lae parentes proscripti, bona erepta, ius libertatis inminutum erat, haud sane
alio animo belli eventum exspectabant. Ad hoc, quicumque aliarum atque se-
natus partium erant, conturbari rem publicam quam minus valere ipsi male-
bant. Id adeo malum multos post annos in civitatem revorterat.251
Vprašanje, kaj pomeni malum publicum, pripovedovalec znova razišče
v dveh težje zaznavnih sekvencah notranjega žarišča:
38.3 Namque, uti paucis verum absolvam, post illa tempora quicumque rem
publicam agitavere honestis nominibus, alii sicuti populi iura defenderent,
okoliščinami hočejo občih sprememb; brez težav vztrajajo v izrednih razmerah sredi nere-
dov, saj v revščini nimajo kaj izgubiti. Toda množice v mestu, med temi je nevarno vrelo za-
radi več razlogov.«
251 »Potemtakem ni presenetljivo, da se ljudje sprevrženih načel, ki so bili v stiski in so se mno-
gočesa nadejali, niso ozirali na stanje države nič bolj kot na lastno korist. S podobnimi ob-
čutki so se vojne nadejali tisti, katerih starše so ob Sulovi zmagi zadele proskripcije in so bili
ob premoženje ter svoboščine. Vrh tega so člani strank, nasprotnih senatski, raje videli, da
bi državo zajeli nemiri, kot pa da bi bili ob svoj vpliv. Tako zelo se je to zlo po mnogih letih
razraslo v družbi.«
V odlomku 37.5–7 pripovedovalec pomembno relativizira izjavo o
cuncta plebes iz 37.1; v njegovi dikciji tega odlomka ne moremo mimo vzpo-
rednice s Ciceronovim naštevanjem, kakšnih vrst ljudje so sodelovali v za-
roti (ex quibus generibus hominum istae copiae comparentur), vsaj v eni toč-
ki – nekdanjih Sulovih veteranih –, pa oba merita na isto skupino sodelu-
jočih:
Cic. Cat. 2.18–23 Sall. C. 37.5–7
unum genus est eorum, qui magno in aere alie- primum omnium, qui ubique probro atque pe-
no maiores etiam possessiones habent ... alterum tulantia maxume praestabant ... deinde multi
genus est eorum, qui quamquam premuntur aere memores Sullanae victoriae ... praeterea iuven-
alieno, dominationem tamen expectant ... terti- tus, quae in agris manuum mercede inopiam to-
um genus est aetate iam adfectum, sed tamen
exercitatione robustum ... quartum genus est leraverat ... eos atque alios omnis malum publi-
sane varium et mixtum et turbulentum ... quin-
tum genus est parricidarum, sicariorum, de- cum alebat
nique omnium facinerosorum
Na ilustracijo družbene skupine podpornikov Katilinovega programa,
ki jo pripovedovalec zaključuje z mislijo »njih in vse ostale je podpihova-
lo nevzdržno stanje v družbi« (37.5: eos atque alios omnis malum publicum
alebat), je navezana izrazito osebna intervencija pripovedovalca (quo minus
mirandum) kot moralne avtoritete v obliki komentarja, ki razloge za ta-
kšno stanje znova išče tudi v razmerah postsulanske družbe:
37.8–11 Quo minus mirandum est homines egentis, malis moribus, maxu-
ma spe, rei publicae iuxta ac sibi consuluisse. Praeterea, quorum victoria Sul-
lae parentes proscripti, bona erepta, ius libertatis inminutum erat, haud sane
alio animo belli eventum exspectabant. Ad hoc, quicumque aliarum atque se-
natus partium erant, conturbari rem publicam quam minus valere ipsi male-
bant. Id adeo malum multos post annos in civitatem revorterat.251
Vprašanje, kaj pomeni malum publicum, pripovedovalec znova razišče
v dveh težje zaznavnih sekvencah notranjega žarišča:
38.3 Namque, uti paucis verum absolvam, post illa tempora quicumque rem
publicam agitavere honestis nominibus, alii sicuti populi iura defenderent,
okoliščinami hočejo občih sprememb; brez težav vztrajajo v izrednih razmerah sredi nere-
dov, saj v revščini nimajo kaj izgubiti. Toda množice v mestu, med temi je nevarno vrelo za-
radi več razlogov.«
251 »Potemtakem ni presenetljivo, da se ljudje sprevrženih načel, ki so bili v stiski in so se mno-
gočesa nadejali, niso ozirali na stanje države nič bolj kot na lastno korist. S podobnimi ob-
čutki so se vojne nadejali tisti, katerih starše so ob Sulovi zmagi zadele proskripcije in so bili
ob premoženje ter svoboščine. Vrh tega so člani strank, nasprotnih senatski, raje videli, da
bi državo zajeli nemiri, kot pa da bi bili ob svoj vpliv. Tako zelo se je to zlo po mnogih letih
razraslo v družbi.«
