Page 147 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 147
De Catilinae coniuratione
bralca sili v novo vrednotenje nekaterih temeljnih izhodišč, kar je, to smo
že omenili, zlasti pomembno za dojemanje Katilinove podobe v zaključ-
nih poglavjih dela; podoba »preproste množice«, kakor jo prikazuje pri-
povedovalec, se še okrepi v 48. poglavju, kjer je izpostavljena njena nesta-
novitnost:
48.1 Interea plebs coniuratione patefacta, quae primo cupida rerum novarum
nimis bello favebat, mutata mente Catilinae consilia exsecrari, Ciceronem ad
caelum tollere, veluti ex servitute erepta gaudium atque laetitiam agitabat.248
V tem primeru sicer ne smemo zanemariti dejstva, da je na razpolo-
ženje javnosti po razkriti zaroti in vlogi Alobrogov k spremembi javnega
mnenja pomembno prispeval Cicero s tretjim govorom proti Katilini, ki
ga je ad populum govoril takoj po sestanku senata, opisanem v 47. poglav-
ju. Opozoriti pa moramo tudi na pomembno odstopanje med Cicerono-
vim videnjem tega, kakšno podporo je užival Katilina in kakšna podoba
se ustvarja v Katilinovi zaroti: v drugem govoru proti Katilini Ciceron ne
podaja enako pesimistične ocene o vsesplošni podpori (omnino cuncta ple-
bes), pač pa ad populum orationem habens pričakovano govori o istae copi-
ae – teh množicah:
2.17 Sed cur tam diu de uno hoste loquimur /.../ de his, qui dissimulant, qui
Romae remanent, qui nobiscum sunt, nihil dicimus? /.../ Exponam enim vo-
bis, Quirites, ex quibus generibus hominum istae copiae comparentur ...249
Cicero je Katilni sicer priznaval podporo med podeželskim ljudstvom
(Cat. 2.8: verum etiam ex agris ingentem numerum perditorum hominum
collegerat), v Katilinovi zaroti pa se ustvarja podoba, da je Katilina neomaj-
no podporo užival tudi med meščanstvom (sed urbana plebes, ea vero pra-
eceps erat de multis causis), kar pripovedovalec povezuje z moralnim in po-
litičnim stanjem te družbe (kot moralno in politično kategorijo moramo v
tem delu razumeti vrednostno orientacijo boni – mali):
37.3–4 Nam semper in civitate, quibus opes nullae sunt, bonis invident, ma-
los extollunt, vetera odere, nova exoptant, odio suarum rerum mutari omnia
student, turba atque seditionibus sine cura aluntur, quoniam egestas facile ha-
betur sine damno. Sed urbana plebes, ea vero praeceps erat de multis causis.250
248»Medtem pa si je preprosta množica, ki je bila sprva željna sprememb in naklonjena vojni,
po razkritju zarote premislila: Katilinove naklepe so zdaj vsi preklinjali, Cicerona so poveli-
čevali do neba, skratka, bilo jih je eno samo veselje, kakor da bi jih kdo rešil sužnosti.«
249 »Sicer pa, zakaj ves ta čas govorimo o enem samem sovražniku ... nič pa o teh, ki so se po-
tuhnili in so še vedno v Rimu, med nami? Povedal vam bom, Kviriti, kakšnih vrst ljudje se
zbirajo v teh množicah ...«
250 »V vsaki državi namreč tisti, ki so brez vsega, zavidajo onim boljšega stanu in poveličujejo
malopridneže, sovražijo ustaljeni red in pričakujejo novega, v nezadovoljstvu nad lastnimi
bralca sili v novo vrednotenje nekaterih temeljnih izhodišč, kar je, to smo
že omenili, zlasti pomembno za dojemanje Katilinove podobe v zaključ-
nih poglavjih dela; podoba »preproste množice«, kakor jo prikazuje pri-
povedovalec, se še okrepi v 48. poglavju, kjer je izpostavljena njena nesta-
novitnost:
48.1 Interea plebs coniuratione patefacta, quae primo cupida rerum novarum
nimis bello favebat, mutata mente Catilinae consilia exsecrari, Ciceronem ad
caelum tollere, veluti ex servitute erepta gaudium atque laetitiam agitabat.248
V tem primeru sicer ne smemo zanemariti dejstva, da je na razpolo-
ženje javnosti po razkriti zaroti in vlogi Alobrogov k spremembi javnega
mnenja pomembno prispeval Cicero s tretjim govorom proti Katilini, ki
ga je ad populum govoril takoj po sestanku senata, opisanem v 47. poglav-
ju. Opozoriti pa moramo tudi na pomembno odstopanje med Cicerono-
vim videnjem tega, kakšno podporo je užival Katilina in kakšna podoba
se ustvarja v Katilinovi zaroti: v drugem govoru proti Katilini Ciceron ne
podaja enako pesimistične ocene o vsesplošni podpori (omnino cuncta ple-
bes), pač pa ad populum orationem habens pričakovano govori o istae copi-
ae – teh množicah:
2.17 Sed cur tam diu de uno hoste loquimur /.../ de his, qui dissimulant, qui
Romae remanent, qui nobiscum sunt, nihil dicimus? /.../ Exponam enim vo-
bis, Quirites, ex quibus generibus hominum istae copiae comparentur ...249
Cicero je Katilni sicer priznaval podporo med podeželskim ljudstvom
(Cat. 2.8: verum etiam ex agris ingentem numerum perditorum hominum
collegerat), v Katilinovi zaroti pa se ustvarja podoba, da je Katilina neomaj-
no podporo užival tudi med meščanstvom (sed urbana plebes, ea vero pra-
eceps erat de multis causis), kar pripovedovalec povezuje z moralnim in po-
litičnim stanjem te družbe (kot moralno in politično kategorijo moramo v
tem delu razumeti vrednostno orientacijo boni – mali):
37.3–4 Nam semper in civitate, quibus opes nullae sunt, bonis invident, ma-
los extollunt, vetera odere, nova exoptant, odio suarum rerum mutari omnia
student, turba atque seditionibus sine cura aluntur, quoniam egestas facile ha-
betur sine damno. Sed urbana plebes, ea vero praeceps erat de multis causis.250
248»Medtem pa si je preprosta množica, ki je bila sprva željna sprememb in naklonjena vojni,
po razkritju zarote premislila: Katilinove naklepe so zdaj vsi preklinjali, Cicerona so poveli-
čevali do neba, skratka, bilo jih je eno samo veselje, kakor da bi jih kdo rešil sužnosti.«
249 »Sicer pa, zakaj ves ta čas govorimo o enem samem sovražniku ... nič pa o teh, ki so se po-
tuhnili in so še vedno v Rimu, med nami? Povedal vam bom, Kviriti, kakšnih vrst ljudje se
zbirajo v teh množicah ...«
250 »V vsaki državi namreč tisti, ki so brez vsega, zavidajo onim boljšega stanu in poveličujejo
malopridneže, sovražijo ustaljeni red in pričakujejo novega, v nezadovoljstvu nad lastnimi
