Page 146 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 146
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
Katilinovemu odhodu v Manlijev tabor (36.1) sledi stvaren pregled do-
godkov, ki so sledili v senatu sredi novembra, s čimer je prva zgodovin-
ska epizoda – potek zarote v Rimu do odkritja –, zaključena. V naslednjih
dveh epizodah – o vlogi Alobrogov v zaroti (39.6–47.4) ter ukrepih proti
zaroti in zadušitev zarote v Rimu (48.1–55.6) –, se Katilina tako rekoč ne
pojavlja, kar je pričakovano, glede na to, da se v teh dveh epizodah pripove-
dovalec posveča dogodkom, na katere Katilina ni imel vpliva. Katilino kot
osrednjo figuro dogajanja pripovedovalec ponovno vključi v pripoved šele v
56. poglavju; vmesni hostorični epizodi se v opisih bistveno razlikujeta od
prve in v smislu Katilinove karatkterizacije predstavljata tranzicijo, ki legi-
timira odsotnost njegovih negativnih lastnosti v zadnji epizodi o končnem
spopadu zarotnikov z rimsko vojsko (56.1–61.9).
V poglavjih 36.4–39.5 se pripovedovalec znova posveča stanju v Rimu,
v tem odlomku se vsebinsko navezuje na opazno cezuro v 31. poglavju
in poglavja 11–13, vendar se v tem prostoru posveti predvsem nekaterim
vprašanjem, ki so pomembna za razmere v Rimu v letu 63. Formulacija ea
tempestate mihi imperium populi Romani multo maxume miserabile vi-
sum est (36.4) kaže na oseben interes pripovedovalca (poleg osebnega stali-
šča, izraženega v dativnem zaimku mihi, na to kaže tudi aliteracija v podar-
jeno okrepljenem pridevniku multo maxume miserabile). Trditev bi zlasti
zaradi forumalcije multo maxume miserabile lahko razumeli kot čustveno
in simpatetično, vendar 37. poglavje kaže predvsem na obžalovanje zgodo-
vinopisnega pripovedovalca splošnega stanja v rimski družbi, ki ga opisu-
je kot »bolezenski razkroj duha večine državljanov« (36.5: tanta vis morbi
ac veluti tabes plerosque civium animos invaserat; prispodoba umske bole-
zni se nadaljuje še v 37.1 z izrazom mens aliena – »blaznost«), kar se sklada
z razlago moralnega razkroja, kakor ga je delno opisal že v pogl. 11–13.246
Posebej moramo opozoriti na prikaz tega, kako je bil Katilinov »poli-
tični program« sprejet pri množici:
37.1–2 Neque solum illis aliena mens erat, qui conscii coniurationis fuerant,
sed omnino cuncta plebes novarum rerum studio Catilinae incepta probabat.
Id adeo more suo videbatur facere.247
Trditev, da je bilo v tem času moralno stanje »celotnega sloja prepro-
stih ljudi« (cuncta plebes) ugodno za razvoj politične klime, v kateri je Ka-
tilina med množicami dejansko lahko užival ugled zaščitnika nižjih slojev,
246Gl. str. 108ss.
247 »Pa saj niso bili samo tisti tako poblazneli, ki so bili udeleženi v zaroti, ne, vsi ljudje prepro-
stega stanu so v želji po spremembah pozdravljali Katilinov podvig. To je bilo, tako se zdi, v
njihovi naravi.«
Katilinovemu odhodu v Manlijev tabor (36.1) sledi stvaren pregled do-
godkov, ki so sledili v senatu sredi novembra, s čimer je prva zgodovin-
ska epizoda – potek zarote v Rimu do odkritja –, zaključena. V naslednjih
dveh epizodah – o vlogi Alobrogov v zaroti (39.6–47.4) ter ukrepih proti
zaroti in zadušitev zarote v Rimu (48.1–55.6) –, se Katilina tako rekoč ne
pojavlja, kar je pričakovano, glede na to, da se v teh dveh epizodah pripove-
dovalec posveča dogodkom, na katere Katilina ni imel vpliva. Katilino kot
osrednjo figuro dogajanja pripovedovalec ponovno vključi v pripoved šele v
56. poglavju; vmesni hostorični epizodi se v opisih bistveno razlikujeta od
prve in v smislu Katilinove karatkterizacije predstavljata tranzicijo, ki legi-
timira odsotnost njegovih negativnih lastnosti v zadnji epizodi o končnem
spopadu zarotnikov z rimsko vojsko (56.1–61.9).
V poglavjih 36.4–39.5 se pripovedovalec znova posveča stanju v Rimu,
v tem odlomku se vsebinsko navezuje na opazno cezuro v 31. poglavju
in poglavja 11–13, vendar se v tem prostoru posveti predvsem nekaterim
vprašanjem, ki so pomembna za razmere v Rimu v letu 63. Formulacija ea
tempestate mihi imperium populi Romani multo maxume miserabile vi-
sum est (36.4) kaže na oseben interes pripovedovalca (poleg osebnega stali-
šča, izraženega v dativnem zaimku mihi, na to kaže tudi aliteracija v podar-
jeno okrepljenem pridevniku multo maxume miserabile). Trditev bi zlasti
zaradi forumalcije multo maxume miserabile lahko razumeli kot čustveno
in simpatetično, vendar 37. poglavje kaže predvsem na obžalovanje zgodo-
vinopisnega pripovedovalca splošnega stanja v rimski družbi, ki ga opisu-
je kot »bolezenski razkroj duha večine državljanov« (36.5: tanta vis morbi
ac veluti tabes plerosque civium animos invaserat; prispodoba umske bole-
zni se nadaljuje še v 37.1 z izrazom mens aliena – »blaznost«), kar se sklada
z razlago moralnega razkroja, kakor ga je delno opisal že v pogl. 11–13.246
Posebej moramo opozoriti na prikaz tega, kako je bil Katilinov »poli-
tični program« sprejet pri množici:
37.1–2 Neque solum illis aliena mens erat, qui conscii coniurationis fuerant,
sed omnino cuncta plebes novarum rerum studio Catilinae incepta probabat.
Id adeo more suo videbatur facere.247
Trditev, da je bilo v tem času moralno stanje »celotnega sloja prepro-
stih ljudi« (cuncta plebes) ugodno za razvoj politične klime, v kateri je Ka-
tilina med množicami dejansko lahko užival ugled zaščitnika nižjih slojev,
246Gl. str. 108ss.
247 »Pa saj niso bili samo tisti tako poblazneli, ki so bili udeleženi v zaroti, ne, vsi ljudje prepro-
stega stanu so v želji po spremembah pozdravljali Katilinov podvig. To je bilo, tako se zdi, v
njihovi naravi.«
