Page 145 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 145
De Catilinae coniuratione
33.4 At nos non imperium neque divitias petimus, quarum rerum causa bel-
la atque certamina omnia inter mortalis sunt, sed libertatem, quam nemo bo-
nus nisi cum anima simul amittit.242
Odstopanje od Katilinovega programa je zgovorno: zarotniki so ime-
li v tem času bistveno drugačna izhodišča in Manij, ki je s pripravami na
konflikt začel še preden je Katilina v Rimu povlekel prve poteze (gl. kro-
nološko tabelo na str. 131), je morda v precejšnji meri deloval na lastno pest.
To postane očitno tudi ob retoriki Katilinovega pisma, v katerem nje-
gov avtor znova potrjuje podobo, ki mu jo je v petem poglavju v karakteri-
zaciji namenil pripovedovalec. Tako že v pismih, katerih vsebina je v odvi-
snem diskurzu zgolj povzeta v 34.2, kjer se znova kaže kot cuius libet rei si-
mulator ac dissimulator (34.2: se falsis criminibus circumventum ... Massi-
liam in exilium proficisci ... uti res publica quieta foret neve ex sua contenti-
one seditio oreretur). Besedilo njegovega pisma, ki ga Kátul prebere v sena-
tu in ki je sodeč po formulaciji ab his longe divorsas ter netipičnem besedi-
šču avtentično243 – na to kaže tudi uvodna formulacija earum exemplum
infra scriptum est –,244 je v popolnem nasprotju s pozitivnimi moralnimi
koncepti, kakor jih je pripovedovalec zgradil v uvodnem delu (Katilina iz-
postavlja npr. dignitas in honestas) in v sozvočju z njegovo karakterizacijo v
prvem delu monografije:
35.3–4 Iniuriis contumeliisque concitatus, quod fructu laboris industriaeque
meae privatus statum dignitatis non obtinebam, publicam miserorum cau-
sam pro mea consuetudine suscepi, non quin aes alienum meis nominibus
ex possessionibus solvere non possem /.../ sed quod non dignos homines ho-
nore honestatos videbam meque falsa suspicione alienatum esse sentiebam.
Hoc nomine satis honestas pro meo casu spes reliquae dignitatis conservan-
dae sum secutus.245
Jasno je, da je tako sprevržena raba pozitivnih moralnih konceptov, s
katerimi se povezuje govorec, možna zgolj v sekvenci notranjega žarišča, od
katere se pripovedovalec distancira v največji možni meri.
242»Ne gre nam za oblast ali bogastvo, ki med ljudmi netita vojne in vse mogoče spore, pač pa
za svobodo, ki se ji noben dober človek ne bi odpovedal, razen za ceno življenja.«
243 A. T. Wilkins, n. d., 46.
244Gl. spodaj analizo Lentulovega pisma Katilini 44.5.
245 »Prizadet sem in ponižan; prikrajšan sem bil za sad svojega truda in prizadevanj, nisem do-
bil sebi primerne častne službe, zato sem se po svoji navadi zavzel za javno dobro vseh v sti-
ski – ne zato, ker ne bi mogel iz lastnega imetja poplačati svojih zadolžnic ... pač pa zato, ker
vidim, da nezaslužni posamezniki uživajo časti, jaz pa sem izobčen brez vsake prave podla-
ge. Iz tega razloga sem se odločil za dejanja, povsem častna v mojih okoliščinah, s katerimi
upam ohraniti vsaj nekaj dostojanstva.«
33.4 At nos non imperium neque divitias petimus, quarum rerum causa bel-
la atque certamina omnia inter mortalis sunt, sed libertatem, quam nemo bo-
nus nisi cum anima simul amittit.242
Odstopanje od Katilinovega programa je zgovorno: zarotniki so ime-
li v tem času bistveno drugačna izhodišča in Manij, ki je s pripravami na
konflikt začel še preden je Katilina v Rimu povlekel prve poteze (gl. kro-
nološko tabelo na str. 131), je morda v precejšnji meri deloval na lastno pest.
To postane očitno tudi ob retoriki Katilinovega pisma, v katerem nje-
gov avtor znova potrjuje podobo, ki mu jo je v petem poglavju v karakteri-
zaciji namenil pripovedovalec. Tako že v pismih, katerih vsebina je v odvi-
snem diskurzu zgolj povzeta v 34.2, kjer se znova kaže kot cuius libet rei si-
mulator ac dissimulator (34.2: se falsis criminibus circumventum ... Massi-
liam in exilium proficisci ... uti res publica quieta foret neve ex sua contenti-
one seditio oreretur). Besedilo njegovega pisma, ki ga Kátul prebere v sena-
tu in ki je sodeč po formulaciji ab his longe divorsas ter netipičnem besedi-
šču avtentično243 – na to kaže tudi uvodna formulacija earum exemplum
infra scriptum est –,244 je v popolnem nasprotju s pozitivnimi moralnimi
koncepti, kakor jih je pripovedovalec zgradil v uvodnem delu (Katilina iz-
postavlja npr. dignitas in honestas) in v sozvočju z njegovo karakterizacijo v
prvem delu monografije:
35.3–4 Iniuriis contumeliisque concitatus, quod fructu laboris industriaeque
meae privatus statum dignitatis non obtinebam, publicam miserorum cau-
sam pro mea consuetudine suscepi, non quin aes alienum meis nominibus
ex possessionibus solvere non possem /.../ sed quod non dignos homines ho-
nore honestatos videbam meque falsa suspicione alienatum esse sentiebam.
Hoc nomine satis honestas pro meo casu spes reliquae dignitatis conservan-
dae sum secutus.245
Jasno je, da je tako sprevržena raba pozitivnih moralnih konceptov, s
katerimi se povezuje govorec, možna zgolj v sekvenci notranjega žarišča, od
katere se pripovedovalec distancira v največji možni meri.
242»Ne gre nam za oblast ali bogastvo, ki med ljudmi netita vojne in vse mogoče spore, pač pa
za svobodo, ki se ji noben dober človek ne bi odpovedal, razen za ceno življenja.«
243 A. T. Wilkins, n. d., 46.
244Gl. spodaj analizo Lentulovega pisma Katilini 44.5.
245 »Prizadet sem in ponižan; prikrajšan sem bil za sad svojega truda in prizadevanj, nisem do-
bil sebi primerne častne službe, zato sem se po svoji navadi zavzel za javno dobro vseh v sti-
ski – ne zato, ker ne bi mogel iz lastnega imetja poplačati svojih zadolžnic ... pač pa zato, ker
vidim, da nezaslužni posamezniki uživajo časti, jaz pa sem izobčen brez vsake prave podla-
ge. Iz tega razloga sem se odločil za dejanja, povsem častna v mojih okoliščinah, s katerimi
upam ohraniti vsaj nekaj dostojanstva.«
