Page 143 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 143
De Catilinae coniuratione
32.1–2 Deinde se ex curia domum proripuit. Ibi multa ipse secum volvens,
quod neque insidiae consuli procedebant et ab incendio intellegebat urbem vigiliis mu-
nitam, optumum factu credens exercitum augere ac, prius quam legiones scri-
berentur, multa antecapere quae bello usui forent, nocte intempesta cum pa-
ucis in Manliana castra profectus est. Sed Cethego atque Lentulo /.../ mandat
/.../ caedem, incendia aliaque belli facinora parent: sese prope diem cum ma-
gno exercitu ad urbem accessurum.237
Analiza te sekvence notranjega žarišča je nekoliko problematična, ker
se pripovedovalec precej tesno oklepa Katilinovega žarišča, kar mu omogo-
ča odvisni diskurz, zato je njune »misli« mestoma težko razločiti. Signa-
lizator premika pripovednega žarišča, katerega žariščevalec je Katilina, je
v prvem delu sekvence participialni izraz multa secum volvens; znotraj iste
sekvence notranjega žarišča se kot njegov signalizator pojavi še en partici-
pialen izraz, optumum factu credens, od katerega sta odvisna tudi dva infi-
nitiva, ki vsebujeta Katilinove načrte: exercitum augere in multa antecape-
re quae bello usui forent. Od slednjega infinitiva odvisni časovni odvisnik s
priusquam (prius quam legiones scriberentur) in konjunktivom, ki odraža
pričakovanje, je povsem v skladu s premikom pripovednega žarišča k no-
tranjemu, manj pa indikativni vzročni odvisnik s quod, ki je odvisen od
multa secum volvens, tj. quod neque insidiae consuli procedebant et ab incen-
dio intellegebat urbem vigiliis munitam. V tem delu se pripovedovalec naj-
tesneje oklene Katilinovega žariščevalskega kota; ker gre za pravi vzročni
odvisnik, ga kljub tesnejši navezavi pripovedovalca lahko beremo nevtral-
no, tudi izraz insidiae, zlasti še glede na to, da Katilina odslej zaroto doje-
ma kot vojno (32.1: antecapere quae bello usui forent; 32.2: aliaque belli fa-
cinora parent).
V poglavjih 33–36 pripoved znova postane precej dokumentarna, kar
je predvsem učinek povzemanja korespondence med zarotniki (Manlijem
in Katilino) in predstavniki oblasti (Markij Reks, senat) v pogl. 33–35,
pri kateri je v obliki premega govora poudarjeno zastopana retorika za-
rotnikov. Vprašanje, ali je korespondenca med Marcijem Regom in Man-
237 »Nato je iz zbornice oddivjal domov. Tam se je vdal svojim mislim: njegovi naklepi proti
konzulu so spodleteli, vedel pa je tudi, da je zaradi straž mesto varno pred požarom; sklenil
je torej, da bi bilo najbolje zbrati vojsko in pripraviti vse potrebno za vojno, preden se zberejo
legije. S tem načrtom se je v maloštevilnem spremstvu v temi noči odpravil proti Manlijeve-
mu taboru. Še prej pa je Lentulu in Ketegu naročil, ... naj morijo, požigajo in izvajajo druge
vojaške operacije: sam naj bi se kmalu vrnil pred mesto z veliko vojsko.«
32.1–2 Deinde se ex curia domum proripuit. Ibi multa ipse secum volvens,
quod neque insidiae consuli procedebant et ab incendio intellegebat urbem vigiliis mu-
nitam, optumum factu credens exercitum augere ac, prius quam legiones scri-
berentur, multa antecapere quae bello usui forent, nocte intempesta cum pa-
ucis in Manliana castra profectus est. Sed Cethego atque Lentulo /.../ mandat
/.../ caedem, incendia aliaque belli facinora parent: sese prope diem cum ma-
gno exercitu ad urbem accessurum.237
Analiza te sekvence notranjega žarišča je nekoliko problematična, ker
se pripovedovalec precej tesno oklepa Katilinovega žarišča, kar mu omogo-
ča odvisni diskurz, zato je njune »misli« mestoma težko razločiti. Signa-
lizator premika pripovednega žarišča, katerega žariščevalec je Katilina, je
v prvem delu sekvence participialni izraz multa secum volvens; znotraj iste
sekvence notranjega žarišča se kot njegov signalizator pojavi še en partici-
pialen izraz, optumum factu credens, od katerega sta odvisna tudi dva infi-
nitiva, ki vsebujeta Katilinove načrte: exercitum augere in multa antecape-
re quae bello usui forent. Od slednjega infinitiva odvisni časovni odvisnik s
priusquam (prius quam legiones scriberentur) in konjunktivom, ki odraža
pričakovanje, je povsem v skladu s premikom pripovednega žarišča k no-
tranjemu, manj pa indikativni vzročni odvisnik s quod, ki je odvisen od
multa secum volvens, tj. quod neque insidiae consuli procedebant et ab incen-
dio intellegebat urbem vigiliis munitam. V tem delu se pripovedovalec naj-
tesneje oklene Katilinovega žariščevalskega kota; ker gre za pravi vzročni
odvisnik, ga kljub tesnejši navezavi pripovedovalca lahko beremo nevtral-
no, tudi izraz insidiae, zlasti še glede na to, da Katilina odslej zaroto doje-
ma kot vojno (32.1: antecapere quae bello usui forent; 32.2: aliaque belli fa-
cinora parent).
V poglavjih 33–36 pripoved znova postane precej dokumentarna, kar
je predvsem učinek povzemanja korespondence med zarotniki (Manlijem
in Katilino) in predstavniki oblasti (Markij Reks, senat) v pogl. 33–35,
pri kateri je v obliki premega govora poudarjeno zastopana retorika za-
rotnikov. Vprašanje, ali je korespondenca med Marcijem Regom in Man-
237 »Nato je iz zbornice oddivjal domov. Tam se je vdal svojim mislim: njegovi naklepi proti
konzulu so spodleteli, vedel pa je tudi, da je zaradi straž mesto varno pred požarom; sklenil
je torej, da bi bilo najbolje zbrati vojsko in pripraviti vse potrebno za vojno, preden se zberejo
legije. S tem načrtom se je v maloštevilnem spremstvu v temi noči odpravil proti Manlijeve-
mu taboru. Še prej pa je Lentulu in Ketegu naročil, ... naj morijo, požigajo in izvajajo druge
vojaške operacije: sam naj bi se kmalu vrnil pred mesto z veliko vojsko.«
