Page 142 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 142
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
vember); pripoved, ki se je v 30. poglavju z dogodkov 7. novembra vrnila
nazaj v začetek novembra (Sajnijevo pismo v senatu v 30.1), se zdaj vrne na
logično kronološko izhodišče – zasedanje senata 8. novembra.
V odlomku 31.4–9 pripoved znova postane stvarna in hitro tekoča, vse
do omembe Ciceronovega govora (31.6), v 31.7–9 pa je Katilina znova pov-
sem izpostavljen, vendar pripovedovalec njegovi osebnosti ne doda nobene
nove dimenzije – njegova dejanja v senatu v 31.7 (Catilina, ut erat paratus
ad dissimulanda omnia, voce supplici postulare ...) potrjujejo njegov opis v
karakterizaciji petega poglavja (5.4: cuius rei lubet simulator ac dissimula-
tor). Podobno je z njegovim opisanim značajaskim vedenjem (24.2: neque
tamen Catilinae furor minuebatur, sed in dies plura agitare ...) v sekvenci
notranjega žarišča usklajen tudi njegov nasilni izbruh po konfrontaciji s se-
natorji in Ciceronom (31.8):
31.9 tum ille furibundus: »quoniam quidem circumventus,« inquit »ab ini-
micis praeceps agor, incendium meum ruina restinguam.«233
Odlomek je popolna dramatizacija le delne historične vrednosti,234 ki
skupaj skupaj z začetno trditvijo 32. poglavja – deinde se ex curia domum
proripuit –, deluje kot tragiški eksodos.235 Medtem ko pripovedovalec celo
Ciceronov govor zgolj omenja v odvisnem diskurzu (31.6: orationem habu-
it luculentam atque utilem rei publicae), je Katilinov izbruh poudarjeno v
premem govoru; premik pripovednega žarišča od zunanjega proti notra-
njemu, Katilinovemu, je enako silovit kot Katilinova reakcija na napad se-
natorjev (31.8: obstrepere omnes, hostem atque parricidam vocare ...).
Na prelomni točki zarote (in monografije) je vedenje glavnega protago-
nista v celoti v skladu z njegovo poprejšnjo karakterizacijo: njegova dejanja
– bodisi opisano pretvarjanje v odvisnem diskurzu bodisi njegove grožnje v
sekvenci sekundarnega žariščevanja –, med zasedanjem senata in konfron-
tacijo s Ciceronom kažejo podobo premetenega lažnivca in zločinca, kakr-
šno slika v svojem govoru tudi Cicero.236
Tudi v 32. poglavju beležimo razmeroma dolgo sekvenco notranjega
pripovednega žarišča, tokrat v odvisnem diskurzu; skoznjo je bralec sezna-
njem s Katilinovimi načrti po neuspelem atentatu in posledični odločitvi,
da zapusti Rim:
233 »Tedaj je Katilina v navalu besa izustil: ‚Ker me sovražniki z vseh strani rinete v prepad,
bom požar okrog sebe pogasil z razdejanjem.‘«
234 Po Ciceronovem pričevanju sodeč je Katilina to grožnjo izrekel na sestanku pred konzular-
nimi volitvami l. 63; Mur. 51: paucis diebus ante Catoni, fortissimo viro, iudicium minitanti
ac denuntianti respondisset, si quod esset in suas fortunas incendium excitatum, id se non aqua.
235 E. Cesareo, Le orazioni nell‘ opera di Sallustio, Palermo 1938, 69.
236 A. T. Wilkins, Villain or Hero: Sallust‘s Portrayal of Catiline, New York 1994, 45.
vember); pripoved, ki se je v 30. poglavju z dogodkov 7. novembra vrnila
nazaj v začetek novembra (Sajnijevo pismo v senatu v 30.1), se zdaj vrne na
logično kronološko izhodišče – zasedanje senata 8. novembra.
V odlomku 31.4–9 pripoved znova postane stvarna in hitro tekoča, vse
do omembe Ciceronovega govora (31.6), v 31.7–9 pa je Katilina znova pov-
sem izpostavljen, vendar pripovedovalec njegovi osebnosti ne doda nobene
nove dimenzije – njegova dejanja v senatu v 31.7 (Catilina, ut erat paratus
ad dissimulanda omnia, voce supplici postulare ...) potrjujejo njegov opis v
karakterizaciji petega poglavja (5.4: cuius rei lubet simulator ac dissimula-
tor). Podobno je z njegovim opisanim značajaskim vedenjem (24.2: neque
tamen Catilinae furor minuebatur, sed in dies plura agitare ...) v sekvenci
notranjega žarišča usklajen tudi njegov nasilni izbruh po konfrontaciji s se-
natorji in Ciceronom (31.8):
31.9 tum ille furibundus: »quoniam quidem circumventus,« inquit »ab ini-
micis praeceps agor, incendium meum ruina restinguam.«233
Odlomek je popolna dramatizacija le delne historične vrednosti,234 ki
skupaj skupaj z začetno trditvijo 32. poglavja – deinde se ex curia domum
proripuit –, deluje kot tragiški eksodos.235 Medtem ko pripovedovalec celo
Ciceronov govor zgolj omenja v odvisnem diskurzu (31.6: orationem habu-
it luculentam atque utilem rei publicae), je Katilinov izbruh poudarjeno v
premem govoru; premik pripovednega žarišča od zunanjega proti notra-
njemu, Katilinovemu, je enako silovit kot Katilinova reakcija na napad se-
natorjev (31.8: obstrepere omnes, hostem atque parricidam vocare ...).
Na prelomni točki zarote (in monografije) je vedenje glavnega protago-
nista v celoti v skladu z njegovo poprejšnjo karakterizacijo: njegova dejanja
– bodisi opisano pretvarjanje v odvisnem diskurzu bodisi njegove grožnje v
sekvenci sekundarnega žariščevanja –, med zasedanjem senata in konfron-
tacijo s Ciceronom kažejo podobo premetenega lažnivca in zločinca, kakr-
šno slika v svojem govoru tudi Cicero.236
Tudi v 32. poglavju beležimo razmeroma dolgo sekvenco notranjega
pripovednega žarišča, tokrat v odvisnem diskurzu; skoznjo je bralec sezna-
njem s Katilinovimi načrti po neuspelem atentatu in posledični odločitvi,
da zapusti Rim:
233 »Tedaj je Katilina v navalu besa izustil: ‚Ker me sovražniki z vseh strani rinete v prepad,
bom požar okrog sebe pogasil z razdejanjem.‘«
234 Po Ciceronovem pričevanju sodeč je Katilina to grožnjo izrekel na sestanku pred konzular-
nimi volitvami l. 63; Mur. 51: paucis diebus ante Catoni, fortissimo viro, iudicium minitanti
ac denuntianti respondisset, si quod esset in suas fortunas incendium excitatum, id se non aqua.
235 E. Cesareo, Le orazioni nell‘ opera di Sallustio, Palermo 1938, 69.
236 A. T. Wilkins, Villain or Hero: Sallust‘s Portrayal of Catiline, New York 1994, 45.
