Page 141 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 141
De Catilinae coniuratione
Signalizator premika pripovednega žarišča k notranjemu je izraz per-
motus, v polje notranjega pripovednega žarišča pa sodi še serija historičnih
infinitivov, ki zaznamujejo odlomek 31.1–3, in ki so del znane prakse pri-
povedovalca (nanjo smo opozorili pri obravnavi odlomkov 27.2 in 28.4, gl.
zgoraj), kadar hoče opozoriti na kaotične razmere: festinare, trepidare,
neque loco neque homini cuiquam satis credere, neque bellum gerere neque
pacem habere, suo quisque metu pericula metiri. Ad hoc mulieres, ... adflic-
tare sese, manus supplicis ad caelum tendere, miserari parvos liberos, rogi-
tare omnia, pavere, superbia atque de-
liciis omissis sibi patriaeque diffidere.
V odlomku, ki bi ga brez posebne škode na račun zgodovinske dosle-
dnosti povzel z enim samim stavkom, se pripovedovalec raje izraža z izra-
zito psihološko terminologijo (trepidare, neque credere, neque pacem habe-
re, pericula metiri, pavere, diffidere). Posebej moramo opozoriti, da je žari-
ščevalec v skevenci 31.1–2 sicer kolektiv (civitas), vendar pa pride ob koncu
tega odlomka v 31.2 do nihanja v tem polju notranjega žarišča: suo quisque
metu pericula metiri; nedoločni zaimek quisque ob povratno svojilnem za-
imku suus pomeni, da žariščevalec tu ni več kolektiv civitas, temveč posa-
mezniki kot del tega istega kolektiva. Pripovedovalec v tej kratki sekven-
ci pokaže, da je bil v vsesplošnem ozračju izrednega stanja, ki je obladovalo
vse mesto, strah nekaj osebnega.
Kot poseben poudarek v celotno sliko kaosa v 32.2 pripovedovalec
vplete še prikaz, kako so obup in strah izrednih razmer doživljale ženske
(!), ki vojne niso vajene (ad hoc mulieres, quibus ... belli timor insolitus in-
cesserat); njihovo doživljanje zarote je v zapleteni strukturi infinitivov pri-
kazano od na zunaj navznoter:232 od opaznega fizičnega izražanja čustev
(adflictare sese, manus ... tendere) do (opaznega) psihičnega izražanja zaskr-
bljenosti (miserari ... liberos, rogitare omnia, omni rumore pavere) in naza-
dnje (nezaznavnega) intimnega čustvenega stanja (sibi patriaeque diffide-
re). V tem, zadnjem primeru nastopajo ženske (mulieres) tudi kot specifični
žariščevalec znotraj kolektiva (civitas), atributivno znamenje, ki signalizira
njihovo specifično dejavnost žariščevanja, je glagol diffidere.
Podobo stanja, v katerem so zavladala najbolj nevarna čustva, pripove-
dovalec torej zaokroži z močnim izrazom psihičnega stanja, tj. vsesplošnim
nezaupanjem (diffidere), in sicer nezaupanjem celo v državne institucije –
in razlog temu je Katilina.
H Katilini se pripovedovalec vrne v 31.4, potem ko ga je v 28.3 nazad-
nje omenil v zvezi s poskusom spodletelega atentata na Cicerona (7. no-
232 K. Vretska, De Catilinae coniuratione, 385.
Signalizator premika pripovednega žarišča k notranjemu je izraz per-
motus, v polje notranjega pripovednega žarišča pa sodi še serija historičnih
infinitivov, ki zaznamujejo odlomek 31.1–3, in ki so del znane prakse pri-
povedovalca (nanjo smo opozorili pri obravnavi odlomkov 27.2 in 28.4, gl.
zgoraj), kadar hoče opozoriti na kaotične razmere: festinare, trepidare,
neque loco neque homini cuiquam satis credere, neque bellum gerere neque
pacem habere, suo quisque metu pericula metiri. Ad hoc mulieres, ... adflic-
tare sese, manus supplicis ad caelum tendere, miserari parvos liberos, rogi-
tare omnia,
liciis omissis sibi patriaeque diffidere.
V odlomku, ki bi ga brez posebne škode na račun zgodovinske dosle-
dnosti povzel z enim samim stavkom, se pripovedovalec raje izraža z izra-
zito psihološko terminologijo (trepidare, neque credere, neque pacem habe-
re, pericula metiri, pavere, diffidere). Posebej moramo opozoriti, da je žari-
ščevalec v skevenci 31.1–2 sicer kolektiv (civitas), vendar pa pride ob koncu
tega odlomka v 31.2 do nihanja v tem polju notranjega žarišča: suo quisque
metu pericula metiri; nedoločni zaimek quisque ob povratno svojilnem za-
imku suus pomeni, da žariščevalec tu ni več kolektiv civitas, temveč posa-
mezniki kot del tega istega kolektiva. Pripovedovalec v tej kratki sekven-
ci pokaže, da je bil v vsesplošnem ozračju izrednega stanja, ki je obladovalo
vse mesto, strah nekaj osebnega.
Kot poseben poudarek v celotno sliko kaosa v 32.2 pripovedovalec
vplete še prikaz, kako so obup in strah izrednih razmer doživljale ženske
(!), ki vojne niso vajene (ad hoc mulieres, quibus ... belli timor insolitus in-
cesserat); njihovo doživljanje zarote je v zapleteni strukturi infinitivov pri-
kazano od na zunaj navznoter:232 od opaznega fizičnega izražanja čustev
(adflictare sese, manus ... tendere) do (opaznega) psihičnega izražanja zaskr-
bljenosti (miserari ... liberos, rogitare omnia, omni rumore pavere) in naza-
dnje (nezaznavnega) intimnega čustvenega stanja (sibi patriaeque diffide-
re). V tem, zadnjem primeru nastopajo ženske (mulieres) tudi kot specifični
žariščevalec znotraj kolektiva (civitas), atributivno znamenje, ki signalizira
njihovo specifično dejavnost žariščevanja, je glagol diffidere.
Podobo stanja, v katerem so zavladala najbolj nevarna čustva, pripove-
dovalec torej zaokroži z močnim izrazom psihičnega stanja, tj. vsesplošnim
nezaupanjem (diffidere), in sicer nezaupanjem celo v državne institucije –
in razlog temu je Katilina.
H Katilini se pripovedovalec vrne v 31.4, potem ko ga je v 28.3 nazad-
nje omenil v zvezi s poskusom spodletelega atentata na Cicerona (7. no-
232 K. Vretska, De Catilinae coniuratione, 385.
