Page 140 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 140
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
leg tega pa pri samem podatku o začetku zarote namiguje na dokument –
pismo, ki ga je v senatu prebral senator L. Sajnij, poleg tega pa tudi pričeva-
nja drugih (30.2: alii portenta atque prodigia nuntiabant). To pismo funk-
cionira kot vir in kot govor (ker je bilo prebrano v senatu), podobno tudi
ostala pričevanja; kot del pripovedne strategije lahko razumemo dejstvo,
da bralec za začetek zarote izve skozi sekundarni žariščevalski kot zgodo-
vinskega vira, ne pa kot dano dejstvo iz ust pripovedovalca:
30.1–2 Post paucos dies L. Saenius senator in senatu litteras recitavit, quas Faesu-
lis adlatas sibi dicebat, in quibus scriptum erat C. Manlium arma cepisse cum magna
multitudine ante diem VI. Kalendas Novembris. Simul, id quod in tali re solet, alii
portenta atque prodigia nuntiabant, alii conventus fieri, arma portari, Capuae atque
in Apulia servile bellum moveri.229
V prvi sekvenci je žariščevalec formalno sicer senator Sajnij, vendar
samo kot bralec vsebine pisma; ker ne pove, kdo mu je pismo poslal, je de-
janski žariščevalec pravzaprav neznan, enako kot v drugi sekvenci, kjer je
žariščevalec nekdo tretji – alii. Ožariščenec je zarota v vseh svojih razse-
žnostih, skupaj s suženjskim uporom v Apuliji, za katerega šele kasneje
(46.3) izvemo, na kakšen način je povezan z zarotniki.
Hitro tekočo in precej dokumentarno pripoved poglavij 28–30 prekine
31. poglavje, ki predstavlja prelomnico v pripovedi; pozicionirano na diame-
tralni sredini Katilinove zarote prinaša tudi kritično točko v celotni struktu-
ri Katilinove zarote,230 namreč razkritje in razkrinkanje Katilinovih name-
nov v senatu. Pripoved odslej ne govori več o zaroti temveč o vojni, njen glav-
ni krivec pa odslej deluje zunaj Rima (32.1). 31. poglavje zaznamuje tudi ja-
sna prelomnica v obravnavi dogajanja na dveh prostorih: v mestu in v senatu.
Odlomek 31.1–3 se začne s sekvenco notranjega žarišča, v kateri je žari-
ščevalec kolektiv in kjer je dejavnost žariščevanja »razdrobljena« na vrsto
izrazov psihološkega stanja, vendar celotno sekvenco lahko razumemo kot
razlago ključnega izraza permotus, ki smo ga srečali že pri opisovanju Cice-
ronovega duševnega stanja v 29.1:
31.1 quibuss rebus permota civitas atque inmutata urbis facies erat. Ex summa laeti-
tia atque lascivia, quae diuturna quies pepererat, repente omnis tristitia invasit ...231
229 »Nekaj dni zatem je senator Lukij Sajnij v senatu prebral pismo, ki ga je po njegovih bese-
dah dobil iz Fesulov, v njem pa je pisalo, da je Gaj Manlij 27. oktobra z veliko množico prijel
za orožje. Obenem so, kakor se v takšnih okoliščinah pogosto primeri, od vsepovsod priha-
jale vesti o nenavadnih dogodkih in znamenjih, o zbiranju oboroženih množic, o suženjskih
uporih v Kapui in Apuliji.«
230 F. Giancotti, Struttura del Catilina del Sallustio, Siculorum Gymnasium 20 (1967), 154ss.
231 »Vse to je meščane močno pretreslo in podoba mesta je bila povsem spremenjena: veselje in
brezskrbnost, ki sta se porodila iz dolgotrajnega miru, je zamenjala globoka žalost ...«
leg tega pa pri samem podatku o začetku zarote namiguje na dokument –
pismo, ki ga je v senatu prebral senator L. Sajnij, poleg tega pa tudi pričeva-
nja drugih (30.2: alii portenta atque prodigia nuntiabant). To pismo funk-
cionira kot vir in kot govor (ker je bilo prebrano v senatu), podobno tudi
ostala pričevanja; kot del pripovedne strategije lahko razumemo dejstvo,
da bralec za začetek zarote izve skozi sekundarni žariščevalski kot zgodo-
vinskega vira, ne pa kot dano dejstvo iz ust pripovedovalca:
30.1–2 Post paucos dies L. Saenius senator in senatu litteras recitavit, quas Faesu-
lis adlatas sibi dicebat, in quibus scriptum erat C. Manlium arma cepisse cum magna
multitudine ante diem VI. Kalendas Novembris. Simul, id quod in tali re solet, alii
portenta atque prodigia nuntiabant, alii conventus fieri, arma portari, Capuae atque
in Apulia servile bellum moveri.229
V prvi sekvenci je žariščevalec formalno sicer senator Sajnij, vendar
samo kot bralec vsebine pisma; ker ne pove, kdo mu je pismo poslal, je de-
janski žariščevalec pravzaprav neznan, enako kot v drugi sekvenci, kjer je
žariščevalec nekdo tretji – alii. Ožariščenec je zarota v vseh svojih razse-
žnostih, skupaj s suženjskim uporom v Apuliji, za katerega šele kasneje
(46.3) izvemo, na kakšen način je povezan z zarotniki.
Hitro tekočo in precej dokumentarno pripoved poglavij 28–30 prekine
31. poglavje, ki predstavlja prelomnico v pripovedi; pozicionirano na diame-
tralni sredini Katilinove zarote prinaša tudi kritično točko v celotni struktu-
ri Katilinove zarote,230 namreč razkritje in razkrinkanje Katilinovih name-
nov v senatu. Pripoved odslej ne govori več o zaroti temveč o vojni, njen glav-
ni krivec pa odslej deluje zunaj Rima (32.1). 31. poglavje zaznamuje tudi ja-
sna prelomnica v obravnavi dogajanja na dveh prostorih: v mestu in v senatu.
Odlomek 31.1–3 se začne s sekvenco notranjega žarišča, v kateri je žari-
ščevalec kolektiv in kjer je dejavnost žariščevanja »razdrobljena« na vrsto
izrazov psihološkega stanja, vendar celotno sekvenco lahko razumemo kot
razlago ključnega izraza permotus, ki smo ga srečali že pri opisovanju Cice-
ronovega duševnega stanja v 29.1:
31.1 quibuss rebus permota civitas atque inmutata urbis facies erat. Ex summa laeti-
tia atque lascivia, quae diuturna quies pepererat, repente omnis tristitia invasit ...231
229 »Nekaj dni zatem je senator Lukij Sajnij v senatu prebral pismo, ki ga je po njegovih bese-
dah dobil iz Fesulov, v njem pa je pisalo, da je Gaj Manlij 27. oktobra z veliko množico prijel
za orožje. Obenem so, kakor se v takšnih okoliščinah pogosto primeri, od vsepovsod priha-
jale vesti o nenavadnih dogodkih in znamenjih, o zbiranju oboroženih množic, o suženjskih
uporih v Kapui in Apuliji.«
230 F. Giancotti, Struttura del Catilina del Sallustio, Siculorum Gymnasium 20 (1967), 154ss.
231 »Vse to je meščane močno pretreslo in podoba mesta je bila povsem spremenjena: veselje in
brezskrbnost, ki sta se porodila iz dolgotrajnega miru, je zamenjala globoka žalost ...«
