Page 139 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 139
De Catilinae coniuratione
V sekvenci notranjega žarišča je žariščevalec Ciceron, dejavnost žari-
ščevanja pa je izražena v participu permotus, ki izraža duševno stanje – za-
skrbljenost; polje notranjega žarišča je razširjeno še na vsebino vzročnega
odvisnika z vezinkom quod, ki pojasnjuje vzrok žariščevalčevega duševne-
ga stanja. Celotno sekvenco notranjega žarišča lahko razumemo (tudi) kot
sredstvo karakterizacije, ki izpostavlja Cicerona kot iskrenega domoljuba, s
tem pa dobimo tudi nov argument proti ugotovitvam, da lahko znova ute-
meljujemo trditev, da pripovedovalec do Cicerona nima odklonilnega sta-
lišča.226 Izraz permotus je tudi stična točka med Ciceronom in Rimom kot
kolektivom v podobnem primeru notranjega žarišča v 31.1 (o tem gl. v na-
daljevanju). V razlago, da Salustijev pripovedovalec v resnici ne polemizira
proti Ciceronu, lahko pritegnemo tudi branje odlomka 29.2–3.:
29.2–3 Itaque, quod plerumque in atroci negotio solet, senatus decrevit da-
rent operam consules ne quid res publica detrimenti caperet. Ea potestas per
senatum more Romano magistratui maxuma permittitur: exercitum parare,
bellum gerere, coercere omnibus modis socios atque civis, domi militiaeque
imperium atque iudicium summum habere; aliter sine populi iussu nullius ea-
rum rerum consuli ius est.227
Precej natančen elaborat mehanizmov izrednega senatnega odloka (se-
natus consultum ultimum), zlasti pa navedba polnomočja v pravnih zade-
vah (domi militiaeque imperium atque iudicium summum habere), kar po-
meni suspenz možnosti priziva (ius provocationis), kaže na to, da pripove-
dovalec s tem ukrepom v danih okoliščinah soglaša in da Ciceronovih de-
janj ne problematizira.
Kljub prostorskim in časovnim preskokom ter nekaterim elizijam pri-
povedovalec zlasti v poglavjih 27–36 (z izjemo precej čustvene dikcije v 31.
poglavju) nastopa predvsem kot zgodovinopisna avtoriteta: na to opozarja
precej tehnična dikcija, s katero navaja pooblastila senatnega odloka,228 po-
226 Gl. str. 131.
227 »Kakor je torej v navadi v skrajnih okoliščinah, je senat odločil, naj konzula preprečita, da
bi država utrpela škodo. Po rimskih zakonih je to najvišje pooblastilo, ki ga senat izvoli ura-
dniku; dovoljuje mu zbrati vojsko in izvajati vojaške operacije, z vsemi sredstvi sme uvelja-
vljati oblast nad zavezniki in državljani, tako v vojaških kot tudi civilnih zadevah ima vso
izvršilno oblast, skratka, ukrepe, za katere sicer brez ukaza ljudstva konzul nima nobene no-
bene pravne podlage.«
228 V tem smislu morda lahko razumemo odsotnost veznika ut v povedi senatus decrevit darent
operam consules ne quid res publica detrimenti caperet (C 29.2), kakor ga sicer zasledimo pri
Ciceronu (Cat. 1.4: decrevit quondam senatus uti L. Opimius consul videret ne quid res pu-
blica detrimenti caperet); ne smemo prezreti, da je tako rekoč enaka kot pri Salustiju dikcija
s.c.u. pri Cezarju (B.C. 1.7: quotienscumque sit decretum, darent operam magistratus, ne quid
res publica detrimenti caperet).
V sekvenci notranjega žarišča je žariščevalec Ciceron, dejavnost žari-
ščevanja pa je izražena v participu permotus, ki izraža duševno stanje – za-
skrbljenost; polje notranjega žarišča je razširjeno še na vsebino vzročnega
odvisnika z vezinkom quod, ki pojasnjuje vzrok žariščevalčevega duševne-
ga stanja. Celotno sekvenco notranjega žarišča lahko razumemo (tudi) kot
sredstvo karakterizacije, ki izpostavlja Cicerona kot iskrenega domoljuba, s
tem pa dobimo tudi nov argument proti ugotovitvam, da lahko znova ute-
meljujemo trditev, da pripovedovalec do Cicerona nima odklonilnega sta-
lišča.226 Izraz permotus je tudi stična točka med Ciceronom in Rimom kot
kolektivom v podobnem primeru notranjega žarišča v 31.1 (o tem gl. v na-
daljevanju). V razlago, da Salustijev pripovedovalec v resnici ne polemizira
proti Ciceronu, lahko pritegnemo tudi branje odlomka 29.2–3.:
29.2–3 Itaque, quod plerumque in atroci negotio solet, senatus decrevit da-
rent operam consules ne quid res publica detrimenti caperet. Ea potestas per
senatum more Romano magistratui maxuma permittitur: exercitum parare,
bellum gerere, coercere omnibus modis socios atque civis, domi militiaeque
imperium atque iudicium summum habere; aliter sine populi iussu nullius ea-
rum rerum consuli ius est.227
Precej natančen elaborat mehanizmov izrednega senatnega odloka (se-
natus consultum ultimum), zlasti pa navedba polnomočja v pravnih zade-
vah (domi militiaeque imperium atque iudicium summum habere), kar po-
meni suspenz možnosti priziva (ius provocationis), kaže na to, da pripove-
dovalec s tem ukrepom v danih okoliščinah soglaša in da Ciceronovih de-
janj ne problematizira.
Kljub prostorskim in časovnim preskokom ter nekaterim elizijam pri-
povedovalec zlasti v poglavjih 27–36 (z izjemo precej čustvene dikcije v 31.
poglavju) nastopa predvsem kot zgodovinopisna avtoriteta: na to opozarja
precej tehnična dikcija, s katero navaja pooblastila senatnega odloka,228 po-
226 Gl. str. 131.
227 »Kakor je torej v navadi v skrajnih okoliščinah, je senat odločil, naj konzula preprečita, da
bi država utrpela škodo. Po rimskih zakonih je to najvišje pooblastilo, ki ga senat izvoli ura-
dniku; dovoljuje mu zbrati vojsko in izvajati vojaške operacije, z vsemi sredstvi sme uvelja-
vljati oblast nad zavezniki in državljani, tako v vojaških kot tudi civilnih zadevah ima vso
izvršilno oblast, skratka, ukrepe, za katere sicer brez ukaza ljudstva konzul nima nobene no-
bene pravne podlage.«
228 V tem smislu morda lahko razumemo odsotnost veznika ut v povedi senatus decrevit darent
operam consules ne quid res publica detrimenti caperet (C 29.2), kakor ga sicer zasledimo pri
Ciceronu (Cat. 1.4: decrevit quondam senatus uti L. Opimius consul videret ne quid res pu-
blica detrimenti caperet); ne smemo prezreti, da je tako rekoč enaka kot pri Salustiju dikcija
s.c.u. pri Cezarju (B.C. 1.7: quotienscumque sit decretum, darent operam magistratus, ne quid
res publica detrimenti caperet).
