Page 138 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 138
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
Posledica neskladij med točnim datumom začetka oborožene vstaje –
ante diem VI Kalendas Novembris, torej 27. oktober –, ki ga bralec izve šele
v 30. poglavju in kasnejšim sestankom zarotnikov v hiši M. P. Lajke (27.3–
5) je predvsem ta, da v opisu dogodkov v poglavjih 27.1–29.2 (za katere se
v 30.1 izkaže, da so že del dejanske oborožene vstaje), izstopata figuri Ka-
tiline in zlasti Cicerona. Pri tem ne smemo prezreti, kako pripovedovalec
obravnava (kolektivna) dejanja zarotnikov in kako dejanja posameznikov
– Katilinovo rovarjenje in Ciceronove ukrepe: delovanje zarotnikov, ki ni
usmerjeno proti posameznikom, v dveh sekvencah, ki ju uvaja prislov inte-
rea, je delovanje zarotnikov predstavljeno v seriji historičnih infinitivov,223
ki ju »preseka« sekvenca s historičnim prezentom:
27.2 interea Romae multa simul moliri: con- 27.3 postremo, ubi multa agitanti nihil pro-
sulibus insidias tendere, parare incendia, cedit, rursus intempesta nocte coniura-
opportuna loca armatis hominibus ob- tionis principes convocat ...
sidere; ipse cum telo esse, item alios iube-
re, hortari uti semper intenti paratique
essent; dies noctisque festinare vigilare,
neque insomniis neque labore fatigari ...
28.4 interea Manlius in Etruria plebem sol- 29.1 ea cum Ciceroni nuntiarentur, ... rem ad
licitare ... senatum refert ...
Opazen asindeton, ki spominja na primer podobne rabe v Katilinovi
karakterizaciji v petem poglavju,224 serija historičnih infinitivov in hiastič-
no urejenih stavkov pripomorejo k vtisu kaosa; povsem nasproten učinek
ima historični prezent v hitro tekoči pripovedi zlasti 29. poglavja, ki opi-
suje prostorsko lokalizirana dejanja, ta pa so v obeh primerih povezana s
Ciceronom: v 28. poglavju je na ta način opisan neuspeli poskus atentata
nanj, v 29. poglavju, v katerem zasledimo tudi sekvenco notranjega žarišča,
pa njegova skrb za državo:
29.1 ea cum Ciceroni nuntiarentur, ancipiti malo permotus, quod neque urbem ab
insidiis privato consilio longius tueri poterat, neque exercitus Manli quantus aut quo
consilio foret, satis conpertum habebat, rem ad senatum refert iam antea volgi ru-
moribus exagitatam.225
223 Obravnavanje dogajanja s historičnim infinitivom Podobno dikcijo pripovedovalec upora-
blja tudi v nadaljevanju, v precej čustvenem odlomku 31.2–3 (gl. spodaj).
224 Gl. str. 97.
225 »Ko je bil Cicero obveščen o vsem tem, je bil dvakrat zaskrbljen: države ni več mogel obva-
rovati z zasebnimi prizadevanji, poleg tega pa tudi ni mogel natančno izvedeti, kolikšna je
Manlijeva vojska in kakšni so njeni nameni. Zato je zadevo, o kateri so med ljudmi že dolgo
krožile govorice, predstavil v senatu.«
Posledica neskladij med točnim datumom začetka oborožene vstaje –
ante diem VI Kalendas Novembris, torej 27. oktober –, ki ga bralec izve šele
v 30. poglavju in kasnejšim sestankom zarotnikov v hiši M. P. Lajke (27.3–
5) je predvsem ta, da v opisu dogodkov v poglavjih 27.1–29.2 (za katere se
v 30.1 izkaže, da so že del dejanske oborožene vstaje), izstopata figuri Ka-
tiline in zlasti Cicerona. Pri tem ne smemo prezreti, kako pripovedovalec
obravnava (kolektivna) dejanja zarotnikov in kako dejanja posameznikov
– Katilinovo rovarjenje in Ciceronove ukrepe: delovanje zarotnikov, ki ni
usmerjeno proti posameznikom, v dveh sekvencah, ki ju uvaja prislov inte-
rea, je delovanje zarotnikov predstavljeno v seriji historičnih infinitivov,223
ki ju »preseka« sekvenca s historičnim prezentom:
27.2 interea Romae multa simul moliri: con- 27.3 postremo, ubi multa agitanti nihil pro-
sulibus insidias tendere, parare incendia, cedit, rursus intempesta nocte coniura-
opportuna loca armatis hominibus ob- tionis principes convocat ...
sidere; ipse cum telo esse, item alios iube-
re, hortari uti semper intenti paratique
essent; dies noctisque festinare vigilare,
neque insomniis neque labore fatigari ...
28.4 interea Manlius in Etruria plebem sol- 29.1 ea cum Ciceroni nuntiarentur, ... rem ad
licitare ... senatum refert ...
Opazen asindeton, ki spominja na primer podobne rabe v Katilinovi
karakterizaciji v petem poglavju,224 serija historičnih infinitivov in hiastič-
no urejenih stavkov pripomorejo k vtisu kaosa; povsem nasproten učinek
ima historični prezent v hitro tekoči pripovedi zlasti 29. poglavja, ki opi-
suje prostorsko lokalizirana dejanja, ta pa so v obeh primerih povezana s
Ciceronom: v 28. poglavju je na ta način opisan neuspeli poskus atentata
nanj, v 29. poglavju, v katerem zasledimo tudi sekvenco notranjega žarišča,
pa njegova skrb za državo:
29.1 ea cum Ciceroni nuntiarentur, ancipiti malo permotus, quod neque urbem ab
insidiis privato consilio longius tueri poterat, neque exercitus Manli quantus aut quo
consilio foret, satis conpertum habebat, rem ad senatum refert iam antea volgi ru-
moribus exagitatam.225
223 Obravnavanje dogajanja s historičnim infinitivom Podobno dikcijo pripovedovalec upora-
blja tudi v nadaljevanju, v precej čustvenem odlomku 31.2–3 (gl. spodaj).
224 Gl. str. 97.
225 »Ko je bil Cicero obveščen o vsem tem, je bil dvakrat zaskrbljen: države ni več mogel obva-
rovati z zasebnimi prizadevanji, poleg tega pa tudi ni mogel natančno izvedeti, kolikšna je
Manlijeva vojska in kakšni so njeni nameni. Zato je zadevo, o kateri so med ljudmi že dolgo
krožile govorice, predstavil v senatu.«
