Page 135 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 135
De Catilinae coniuratione
ba številnih, anonimnih zarotnikov (plurimi cuiusque generis homines) –
v sedemnajstem poglavju jih pripovedovalec še omenja poimensko, ureje-
no glede na njihov socialni status –,214 daje vtis, da je zarota v tem obdobju
tik po volitvah postala stihijski dogodek, Katilina pa le eden najpomemb-
nejših protagonistov.
V tej luči lahko razumemo tudi zastranitev o Semproniji, ki je »žen-
ska različica« Katiline;215 njena podoba dopolnjuje vrzeli v Katilinovi ka-
rakterizaciji v petem poglavju – je zgled kriminalnosti in pokvarjenosti
rimske aristokracije,216 in Katilinov kontrapost.217 Poleg tega pa prisotnost
žensk pri zaroti posebej problematizira ne samo značaj zarote temveč je
njihova udeležba pri zaroti tudi prispodoba stanja v (feminizirani) rimski
družbi,218 čeprav že v dikciji enajstega poglavja luxuria povezuje (tudi) z
razvadami, ki jih je Sulova vojska prinesla iz Azije: huc accedebat, quod L.
Sulla exercitum, quem in Asia ductaverat, quo sibi fidum faceret, contra mo-
rem maiorum luxuriose nimisque liberaliter habuerat (11.5), podoben mo-
ment pa sledi tudi v 28.4:
28.4 interea Manlius in Etruria plebem sollicitare egestate simul ac dolore
iniuriae novarum rerum cupidam, quod Sullae dominatione agros bonaque
omnia amiserat, praeterea latrones cuiusque generis, quorum in ea regione
magna copia erat, nonnullos ex Sullanis coloniis, quibus lubido atque luxuria
ex magnis rapinis nihil relicui fecerat.219
V 28.4 pripovedovalec Sulo še tesneje poveže z zaroto prek njegovih ko-
lonistov, ki poosebljajo razpuščenost Sulove vojske (11.5), obenem pa izpo-
stavi socialno krizo, ki je v pokrajinah, prizadetih po Sulovih proskripci-
jah in razlastitvah, pomagala netiti nemire; Etrurija, Samnij in Lukanija,
kjer se je naselilo precej Sulovih veteranov, so bile v teh razlastitvah zemlje
še posebej prizadete.220
Dejstvo, da luxuria izrinja virtus, namiguje pripovedovalec, je potem-
takem Sulova zapuščina, simptomatičen znak zanjo pa med drugim ta, da
so tudi v očitno moškem svetu – kakršen je denimo nasilen puč –, priso-
214 V. E. Pagán, n. d., 34.
215 B. Weiden Boyd, Virtus Effeminata and Sallust‘s Sempronia, TAPhA 117 (1987), 183.
216 R. Syme, Sallust, 133–34.
217 E. Tiffou, n. d., 366.
218 B. Weiden Boyd, n. d., 190.
219 »Manlij je medtem v Etruriji hujskal prebivalstvo, ki je bilo zaradi revščine in prizadejanih
krivic – med Sulovo vladavino so bili namreč izgubili zemljo in vso posest –, vneto za pre-
vrat. Poleg tega je okrog sebe zbral vseh vrst plenilce, ki jih v tistih krajih ni manjkalo, neka-
tere prav iz Sulovih kolonij, kajti ti so v razsipnosti in razkošju zapravili ves svoj nagrabljeni
plen.«
220 Prim. Cic. Att. 1.19.4.
ba številnih, anonimnih zarotnikov (plurimi cuiusque generis homines) –
v sedemnajstem poglavju jih pripovedovalec še omenja poimensko, ureje-
no glede na njihov socialni status –,214 daje vtis, da je zarota v tem obdobju
tik po volitvah postala stihijski dogodek, Katilina pa le eden najpomemb-
nejših protagonistov.
V tej luči lahko razumemo tudi zastranitev o Semproniji, ki je »žen-
ska različica« Katiline;215 njena podoba dopolnjuje vrzeli v Katilinovi ka-
rakterizaciji v petem poglavju – je zgled kriminalnosti in pokvarjenosti
rimske aristokracije,216 in Katilinov kontrapost.217 Poleg tega pa prisotnost
žensk pri zaroti posebej problematizira ne samo značaj zarote temveč je
njihova udeležba pri zaroti tudi prispodoba stanja v (feminizirani) rimski
družbi,218 čeprav že v dikciji enajstega poglavja luxuria povezuje (tudi) z
razvadami, ki jih je Sulova vojska prinesla iz Azije: huc accedebat, quod L.
Sulla exercitum, quem in Asia ductaverat, quo sibi fidum faceret, contra mo-
rem maiorum luxuriose nimisque liberaliter habuerat (11.5), podoben mo-
ment pa sledi tudi v 28.4:
28.4 interea Manlius in Etruria plebem sollicitare egestate simul ac dolore
iniuriae novarum rerum cupidam, quod Sullae dominatione agros bonaque
omnia amiserat, praeterea latrones cuiusque generis, quorum in ea regione
magna copia erat, nonnullos ex Sullanis coloniis, quibus lubido atque luxuria
ex magnis rapinis nihil relicui fecerat.219
V 28.4 pripovedovalec Sulo še tesneje poveže z zaroto prek njegovih ko-
lonistov, ki poosebljajo razpuščenost Sulove vojske (11.5), obenem pa izpo-
stavi socialno krizo, ki je v pokrajinah, prizadetih po Sulovih proskripci-
jah in razlastitvah, pomagala netiti nemire; Etrurija, Samnij in Lukanija,
kjer se je naselilo precej Sulovih veteranov, so bile v teh razlastitvah zemlje
še posebej prizadete.220
Dejstvo, da luxuria izrinja virtus, namiguje pripovedovalec, je potem-
takem Sulova zapuščina, simptomatičen znak zanjo pa med drugim ta, da
so tudi v očitno moškem svetu – kakršen je denimo nasilen puč –, priso-
214 V. E. Pagán, n. d., 34.
215 B. Weiden Boyd, Virtus Effeminata and Sallust‘s Sempronia, TAPhA 117 (1987), 183.
216 R. Syme, Sallust, 133–34.
217 E. Tiffou, n. d., 366.
218 B. Weiden Boyd, n. d., 190.
219 »Manlij je medtem v Etruriji hujskal prebivalstvo, ki je bilo zaradi revščine in prizadejanih
krivic – med Sulovo vladavino so bili namreč izgubili zemljo in vso posest –, vneto za pre-
vrat. Poleg tega je okrog sebe zbral vseh vrst plenilce, ki jih v tistih krajih ni manjkalo, neka-
tere prav iz Sulovih kolonij, kajti ti so v razsipnosti in razkošju zapravili ves svoj nagrabljeni
plen.«
220 Prim. Cic. Att. 1.19.4.
