Page 134 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 134
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
Manlija, ki je bil Sulov častnik, s Sulo zelo jasno povezuje tudi Cicero,211
zato smemo domnevati, da tudi pripovedovalec na tem mestu znova vzpo-
stavlja povezavo med okoliščinami zarote in Sulovo zapuščino. V podob-
ni karakterizacijski vlogi najdemo novo sekvenco notranjega žarišča; žari-
ščevalec je tretjeosebni, neimenovan, kar v dani situaciji poglablja skrivni
značaj zarote:
24.3 Ea tempestate plurumos cuiusque generis homines adscivisse sibi dicitur, mulie-
res etiam aliquot, quae primo ingentis sumptus stupro corporis toleraverant,
post, ubi aetas tantummodo quaestui neque luxuriae modum fecerat, aes ali-
enum grande conflaverant.212
Čeprav je ožariščenec v sekvenci notranjega žarišča Katilina, izražen v
atributivnem signalu dicitur, so v kostrukciji nominativa z infinitivom kot
objekt Katilinove dejavnosti v žarišče pritegnjeni tudi tisti, ki jih je skušal
pridobiti na svojo stran: vsakovrstni ljudje (cuiusque generis homines), ka-
terih obupanost pooseblja množica desperatnih, ostarelih žensk, ki se ne
morejo več preživljati s prostitucijo. Pripovedovalec se do vsebine sekven-
ce notranjega žarišča prvoosebno ne opredeljuje; moralna ocena ga ne za-
nima. Vendar je sporočilo te sekvence jasno: zarota je potencial zajemala z
moralnega dna.
V ta potencial – prostituiranih žensk, ki so se vdajale razkošju – je ver-
jel Katilina, žariščevalec zaključne misli tega poglavja:
25.4 Per eas se Catilina credebat posse servitia urbana sollicitare, urbem in-
cendere, viros earum vel adiungere sibi vel interficere.213
Atributivno znamenje je glagol credebat, celotna sekvenca notranjega
žarišča pa je v odvisnem diskurzu, torej jo ima pripovedovalec »pod nad-
zorom«. Čeprav je ne komentira, je pozicija sekvence notranjega žarišča
takoj po karakterizaciji v 24. poglavju ključnega pomena za interpretacijo:
zaupanje v tak potencial ilustrira pokvarjen, pa tudi nor značaj.
Kombinacija omembe Sulovega centuriona Manlija, ki, kot bomo vide-
li v nadaljevanju, Katilino pri zaroti celo prehiti (30.1) in splošna omem-
211 Cic. Cat. 2.20: Tertium genus est aetate iam adfectum, sed tamen exercitatione robustum; quo
ex genere iste est Manlius cui nunc Catilina succedit. Hi sunt homines ex eis coloniis quas Sul-
la constituit ...; »Tretja generacija je že nekoliko ostarela, a utrjena v vojaški službi; prav tej
generaciji pripada Manlij, ki mu zdaj sledi Katilina. Ti možje so iz kolonij, ki jih je ustano-
vil Sula ...«
212 »V tistem času naj bi na svojo stran pridobil množico vsakovrstnih ljudi, med njimi tudi ne-
kaj žensk, ki so svojo neznansko potratnost sprva vzdrževale s prostitucijo, pozneje pa, ko
jim leta niso več omogočala tolikšnega zaslužka, skromnejše pa tudi niso bile nič bolj, so si
nabrale velik dolg.«
213 »Katilina je verjel, da bo z njihovo pomočjo pretresel državne institucije, v mestu zanetil
požar, njihove može pa pridobil zase ali pa pobil.«
Manlija, ki je bil Sulov častnik, s Sulo zelo jasno povezuje tudi Cicero,211
zato smemo domnevati, da tudi pripovedovalec na tem mestu znova vzpo-
stavlja povezavo med okoliščinami zarote in Sulovo zapuščino. V podob-
ni karakterizacijski vlogi najdemo novo sekvenco notranjega žarišča; žari-
ščevalec je tretjeosebni, neimenovan, kar v dani situaciji poglablja skrivni
značaj zarote:
24.3 Ea tempestate plurumos cuiusque generis homines adscivisse sibi dicitur, mulie-
res etiam aliquot, quae primo ingentis sumptus stupro corporis toleraverant,
post, ubi aetas tantummodo quaestui neque luxuriae modum fecerat, aes ali-
enum grande conflaverant.212
Čeprav je ožariščenec v sekvenci notranjega žarišča Katilina, izražen v
atributivnem signalu dicitur, so v kostrukciji nominativa z infinitivom kot
objekt Katilinove dejavnosti v žarišče pritegnjeni tudi tisti, ki jih je skušal
pridobiti na svojo stran: vsakovrstni ljudje (cuiusque generis homines), ka-
terih obupanost pooseblja množica desperatnih, ostarelih žensk, ki se ne
morejo več preživljati s prostitucijo. Pripovedovalec se do vsebine sekven-
ce notranjega žarišča prvoosebno ne opredeljuje; moralna ocena ga ne za-
nima. Vendar je sporočilo te sekvence jasno: zarota je potencial zajemala z
moralnega dna.
V ta potencial – prostituiranih žensk, ki so se vdajale razkošju – je ver-
jel Katilina, žariščevalec zaključne misli tega poglavja:
25.4 Per eas se Catilina credebat posse servitia urbana sollicitare, urbem in-
cendere, viros earum vel adiungere sibi vel interficere.213
Atributivno znamenje je glagol credebat, celotna sekvenca notranjega
žarišča pa je v odvisnem diskurzu, torej jo ima pripovedovalec »pod nad-
zorom«. Čeprav je ne komentira, je pozicija sekvence notranjega žarišča
takoj po karakterizaciji v 24. poglavju ključnega pomena za interpretacijo:
zaupanje v tak potencial ilustrira pokvarjen, pa tudi nor značaj.
Kombinacija omembe Sulovega centuriona Manlija, ki, kot bomo vide-
li v nadaljevanju, Katilino pri zaroti celo prehiti (30.1) in splošna omem-
211 Cic. Cat. 2.20: Tertium genus est aetate iam adfectum, sed tamen exercitatione robustum; quo
ex genere iste est Manlius cui nunc Catilina succedit. Hi sunt homines ex eis coloniis quas Sul-
la constituit ...; »Tretja generacija je že nekoliko ostarela, a utrjena v vojaški službi; prav tej
generaciji pripada Manlij, ki mu zdaj sledi Katilina. Ti možje so iz kolonij, ki jih je ustano-
vil Sula ...«
212 »V tistem času naj bi na svojo stran pridobil množico vsakovrstnih ljudi, med njimi tudi ne-
kaj žensk, ki so svojo neznansko potratnost sprva vzdrževale s prostitucijo, pozneje pa, ko
jim leta niso več omogočala tolikšnega zaslužka, skromnejše pa tudi niso bile nič bolj, so si
nabrale velik dolg.«
213 »Katilina je verjel, da bo z njihovo pomočjo pretresel državne institucije, v mestu zanetil
požar, njihove može pa pridobil zase ali pa pobil.«
