Page 133 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 133
De Catilinae coniuratione
23.5–6 Ea res in primis studia hominum accendit ad consulatum mandan-
dum M. Tullio Ciceroni. Namque antea pleraque nobilitas invidia aestuabat et
quasi pollui consulatum credebant, si eum quamvis egregius homo novos adeptus foret.
Sed ubi periculum advenit, invidia atque superbia post fuere.210
Čeprav znotraj same sekvence notranjega žariščevanja Cicero ni ekspli-
citno omenjen, ni dvoma, da je ožariščenec – pol vseh ostalih, ki jih izraz
homo novus v zgodovinskem smislu lahko zajema –, tudi on:
pleraque nobilitas invidia aestuabat et quasi pollui consulatum
credebant, si eum quamvis egregius homo novus adeptus foret
Žariščevalec – večji del plemstva (pleraque nobilitas) –, svojo dejav-
nost žariščevanja usmerja na ožariščenca razpršeno: dejavnost žariščevanja
označujeta dve atributivni znamenji, invidia aestuabat (so bili na moč za-
vistni) in credebant (so menili); tehnično je neposredni ožariščenec atribu-
tivnega znamenja credebant izraz consulatus v konstrukciji ACI, vendar pa
je pravi ožariščenec izraz homo novus, ki se nahaja v kondicionalni periodi,
odvisni od te konstrukcije. V tem primeru se še posebej izkaže vrednost oz.
učinek sekvence notranjega žarišča kot sredstva karakterizacije in interpre-
tativnega manevrskega prostora; strogo s stališča žariščevalca so ožarišče-
nec homines novi, zlasti še glede na časovno vrednost sekvence, ki jo pose-
bej določa kalifikator antea (pred tem). Kakšno interpretacijo pa sugerira,
če se smemo tako izraziti, pripovedovalec bralcu, pa postane jasno v pripo-
vedovalčevem polemičnem komentarju te sekvence notranjega žarišča: sed
ubi periculum advenit, invidia atque superbia post fuere (23.6). Pripovedo-
valec namiguje na Cicerona.
Poglavja 24.1–26.5, vsebujejo kronološko slabo utemeljeno pripoved o
obdobju do volitev l. 63, ki jo je pripovedovalec namenja predvsem novim
karakterizacijskim poudarkom o Katilini in zaroti; glede na očitno pod-
vajanje dikcije v nekaterih pasusih (24.2 neque tamen Catilinae furor mi-
nuebatur, sed in dies plura agitare ... 1 5.7 agitabatur magis magisque in
dies animus ferox ...) in krajšo zastranitev o Semproniji v 25. poglavju se
zdijo celo nekateri historični drobci prisiljeno vkomponirani v strukturo
teh poglavij, tako da služijo predvsem kot sredstvo karakterizacije Katili-
ne, njegovih sozarotnikov in skrivnega značaja zarote. Tak podatek, je be-
žna omemba »nekega Manlija« (v nadaljevanju, v 27.1 in 30.1, ga omenja
kot Gaja Manlija), h kateremu je Katilina ukazal spravljati denar (24.2);
210 »Prav to je ljudi spodbudilo, da so se zavzeli za konzulat M. Tulija Cicerona. Pred tem je
namreč med večjim delom plemstva vrelo od zavisti in so čutili, kakor da je služba konzu-
la omadeževana, če jo doseže kak samorastnik, pa čeprav zaslužen. V času nevarnosti pa sta
bili zavist in prevzetnost pozabljeni.«
23.5–6 Ea res in primis studia hominum accendit ad consulatum mandan-
dum M. Tullio Ciceroni. Namque antea pleraque nobilitas invidia aestuabat et
quasi pollui consulatum credebant, si eum quamvis egregius homo novos adeptus foret.
Sed ubi periculum advenit, invidia atque superbia post fuere.210
Čeprav znotraj same sekvence notranjega žariščevanja Cicero ni ekspli-
citno omenjen, ni dvoma, da je ožariščenec – pol vseh ostalih, ki jih izraz
homo novus v zgodovinskem smislu lahko zajema –, tudi on:
pleraque nobilitas invidia aestuabat et quasi pollui consulatum
credebant, si eum quamvis egregius homo novus adeptus foret
Žariščevalec – večji del plemstva (pleraque nobilitas) –, svojo dejav-
nost žariščevanja usmerja na ožariščenca razpršeno: dejavnost žariščevanja
označujeta dve atributivni znamenji, invidia aestuabat (so bili na moč za-
vistni) in credebant (so menili); tehnično je neposredni ožariščenec atribu-
tivnega znamenja credebant izraz consulatus v konstrukciji ACI, vendar pa
je pravi ožariščenec izraz homo novus, ki se nahaja v kondicionalni periodi,
odvisni od te konstrukcije. V tem primeru se še posebej izkaže vrednost oz.
učinek sekvence notranjega žarišča kot sredstva karakterizacije in interpre-
tativnega manevrskega prostora; strogo s stališča žariščevalca so ožarišče-
nec homines novi, zlasti še glede na časovno vrednost sekvence, ki jo pose-
bej določa kalifikator antea (pred tem). Kakšno interpretacijo pa sugerira,
če se smemo tako izraziti, pripovedovalec bralcu, pa postane jasno v pripo-
vedovalčevem polemičnem komentarju te sekvence notranjega žarišča: sed
ubi periculum advenit, invidia atque superbia post fuere (23.6). Pripovedo-
valec namiguje na Cicerona.
Poglavja 24.1–26.5, vsebujejo kronološko slabo utemeljeno pripoved o
obdobju do volitev l. 63, ki jo je pripovedovalec namenja predvsem novim
karakterizacijskim poudarkom o Katilini in zaroti; glede na očitno pod-
vajanje dikcije v nekaterih pasusih (24.2 neque tamen Catilinae furor mi-
nuebatur, sed in dies plura agitare ... 1 5.7 agitabatur magis magisque in
dies animus ferox ...) in krajšo zastranitev o Semproniji v 25. poglavju se
zdijo celo nekateri historični drobci prisiljeno vkomponirani v strukturo
teh poglavij, tako da služijo predvsem kot sredstvo karakterizacije Katili-
ne, njegovih sozarotnikov in skrivnega značaja zarote. Tak podatek, je be-
žna omemba »nekega Manlija« (v nadaljevanju, v 27.1 in 30.1, ga omenja
kot Gaja Manlija), h kateremu je Katilina ukazal spravljati denar (24.2);
210 »Prav to je ljudi spodbudilo, da so se zavzeli za konzulat M. Tulija Cicerona. Pred tem je
namreč med večjim delom plemstva vrelo od zavisti in so čutili, kakor da je služba konzu-
la omadeževana, če jo doseže kak samorastnik, pa čeprav zaslužen. V času nevarnosti pa sta
bili zavist in prevzetnost pozabljeni.«
