Page 132 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 132
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
vendar pa ne neposredno s stališča pripovedovalca temveč znova skozi se-
kundarni (Krasov) žariščevalski kot.204
Ob vsem povedanem smemo ugotoviti, da moramo sekvence (zlasti
kontemporalnega) notranjega žarišča, pri katerih je žariščevalec nekdo tre-
tji, neimenovan, obravnavati predvsem v luči učinka sporočanja specifič-
nih vsebin skozi sekundarni žariščevalski kot; so več kot zgolj manever iz-
ogibanja odgovornosti za sporočanje težko preverljivih vsebin – govoric.205
V naštetih sekvencah notranjega žarišča atributivna znamenja (credere, exi-
stumare, aestimare) kažejo, da pripovedovalec raziskuje mnenja,206 ki so na
nekaterih mestih poudarjeno časovno oddaljena in zato tudi poudarjeno
težko dostopna – podobno kot duševna stanja, o katerih bomo spregovo-
rili v nadaljevanju –, do njih pa se lahko po potrebi tudi opredeljuje in jih
kritizira, ne da bi jih posebej imenoval.207
Pomembna ugotovitev je, da se do vseh naštetih primerov opredeljuje
kot zgodovinopisni pripovedovalec, torej kot intelektualna avtoriteta; celo v
primeru najbolj nezaslišanih dejstev, kot je denimo uživanje človeške krvi
(22.1), kot moralna avtoriteta ne podaja nobene ocene, to pa nedvoumno
poglablja vtis, da ga v tej fazi zanima zgolj historična vrednost poročanega.
Gre za vprašanje virov. Naivno stališče, da pripovedovalec v naštetih pri-
merih išče rešitev za pomanjkanje bolj zanesljivih pričevanj, zanemarja po-
membno dejstvo, da pripovedovalca viri ne obremenjujejo, ker sodijo na
ustvarjalno ravnino, na kateri deluje avtor.208
23.1 –26.5: Od junija 64 do volitev l. 63
Postavitev dogodkov, opisanih v pogl. 17 in 20.1–22.3, v čas ok. juni-
ja 64, medtem ko jih Cicero postavlja v obdobje malo pred volitvami 63,209
daje vtis, da zlasti 23. poglavje obvisi prez prave vsebinske povezave s kro-
nologijo zarote. Pripovedovalec to poglavje izkoristi za legitimacijo pri-
povedi o skrivnih sestankih zarotnikov (gl. omembo Kv. Kurija, str. 118),
obenem pa v dejanski historiat zarote jasno pritegne Cicerona kot protago-
nista – znova skozi sekundarni žariščevalski kot:
204 Analizo odlomka gl. na str. 150.
205 P. McGushin, n. d., 152.
206Le v enem primeru pa poudarjeno govorice, ki jih označuje z izrazom fama – atributivni
znak dicere je preveč nevtralen, da bi vse sekvence notranjega žarišča, ki jih uvaja, obravna-
vali kot govorice.
207V. E. Pagán, Conspiracy Narratives in Roman Historiography, Austin 2004, 35.
208 Vendar pa ob tem ne smemo prezreti dejstva, da tudi pripovedovalec na nekaterih mestih na
vire posebej opozarja, kot denimo v primeru enega od zarotnikov, Kv. Kurija (gl. str. 118).
209Cic. Mur. 50.
vendar pa ne neposredno s stališča pripovedovalca temveč znova skozi se-
kundarni (Krasov) žariščevalski kot.204
Ob vsem povedanem smemo ugotoviti, da moramo sekvence (zlasti
kontemporalnega) notranjega žarišča, pri katerih je žariščevalec nekdo tre-
tji, neimenovan, obravnavati predvsem v luči učinka sporočanja specifič-
nih vsebin skozi sekundarni žariščevalski kot; so več kot zgolj manever iz-
ogibanja odgovornosti za sporočanje težko preverljivih vsebin – govoric.205
V naštetih sekvencah notranjega žarišča atributivna znamenja (credere, exi-
stumare, aestimare) kažejo, da pripovedovalec raziskuje mnenja,206 ki so na
nekaterih mestih poudarjeno časovno oddaljena in zato tudi poudarjeno
težko dostopna – podobno kot duševna stanja, o katerih bomo spregovo-
rili v nadaljevanju –, do njih pa se lahko po potrebi tudi opredeljuje in jih
kritizira, ne da bi jih posebej imenoval.207
Pomembna ugotovitev je, da se do vseh naštetih primerov opredeljuje
kot zgodovinopisni pripovedovalec, torej kot intelektualna avtoriteta; celo v
primeru najbolj nezaslišanih dejstev, kot je denimo uživanje človeške krvi
(22.1), kot moralna avtoriteta ne podaja nobene ocene, to pa nedvoumno
poglablja vtis, da ga v tej fazi zanima zgolj historična vrednost poročanega.
Gre za vprašanje virov. Naivno stališče, da pripovedovalec v naštetih pri-
merih išče rešitev za pomanjkanje bolj zanesljivih pričevanj, zanemarja po-
membno dejstvo, da pripovedovalca viri ne obremenjujejo, ker sodijo na
ustvarjalno ravnino, na kateri deluje avtor.208
23.1 –26.5: Od junija 64 do volitev l. 63
Postavitev dogodkov, opisanih v pogl. 17 in 20.1–22.3, v čas ok. juni-
ja 64, medtem ko jih Cicero postavlja v obdobje malo pred volitvami 63,209
daje vtis, da zlasti 23. poglavje obvisi prez prave vsebinske povezave s kro-
nologijo zarote. Pripovedovalec to poglavje izkoristi za legitimacijo pri-
povedi o skrivnih sestankih zarotnikov (gl. omembo Kv. Kurija, str. 118),
obenem pa v dejanski historiat zarote jasno pritegne Cicerona kot protago-
nista – znova skozi sekundarni žariščevalski kot:
204 Analizo odlomka gl. na str. 150.
205 P. McGushin, n. d., 152.
206Le v enem primeru pa poudarjeno govorice, ki jih označuje z izrazom fama – atributivni
znak dicere je preveč nevtralen, da bi vse sekvence notranjega žarišča, ki jih uvaja, obravna-
vali kot govorice.
207V. E. Pagán, Conspiracy Narratives in Roman Historiography, Austin 2004, 35.
208 Vendar pa ob tem ne smemo prezreti dejstva, da tudi pripovedovalec na nekaterih mestih na
vire posebej opozarja, kot denimo v primeru enega od zarotnikov, Kv. Kurija (gl. str. 118).
209Cic. Mur. 50.
