Page 130 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 130
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
22.3 ab iis, qui Ciceronis invidiam, quae postea orta est, leniri credebant.
Odlomek torej zaznamuje intenzivno nihanje žariščevalskega kota od
ene tretje osebe k naslednji, ki bralca zaplete v težko pregledno shemo trdi-
tev, ki jih je težko pripisati konkretni osebi; bralec v tem odlomku ni dele-
žen nobene gotove informacije, za katero bi pripovedovalec (prvoosebno)
jamčil. Še posebej to velja za malo verjetno zgodbo o človeški žrtvi v 22.1,
za katero ne najdemo nobene omembe pri Ciceronu;195 epizodo pravzaprav
tudi pripovedovalec obravnava kot govorico s tem, da v pripoved pritegne
interpretacijo o izmišljeni zgodbi (22.3: nonnulli ficta et haec et multa pra-
eterea existumabant).
S stališča pripovedne strategije je ta faza ključnega pomena; skozi no-
tranji žariščevalski kot (ožariščenec v tej sekvenci sta, kot smo že poveda-
li, obe ostali sekvenci notranjega žarišča), ki zgodbo o žrtvovanju obravna-
va kot izmišljeno, je v pripoved posredno pritegnjen tudi Ciceron, vendar
ne kot aktiven udeleženec epizode, temveč kot delni ožariščenec tretje se-
kvence notranjega pripovednega žarišča. V tem primeru je narejena, če se
smemo tako izraziti, podobna »škoda« kot v primeru opisa prve Katilino-
ve zarote (C 18–19), ki v pripoved vpleta Pompeja in Krasa; vendar pa se
zdi malo verjetno, da bi šlo – vsaj v tem primeru –, za pripovedni manever
proti Ciceronu,196 kar smemo utemeljevati tudi s pripovedovalčevo polemi-
ko s trditvami v sekvenci notranjega žarišča v 14.7 (gl. spodaj) in v 23.5–
6 (gl. str. 126). Obenem smemo ugovarjati tudi proti ugotovitvi, da pri-
povedovalčeva ugotovitev nobis ea res ... parum comperta est (22.3), s kate-
ro se distancira od sporočil vseh treh sekvenc notranjega pripovednega ža-
rišča, izraža njegovo odklonilno stališče do takšnih apokrifnih epizod.197
V doslej naštetih primerih takšnih sekvenc z notranjim pripovednim žari-
ščem namreč ne moremo mimo zaznave dejstva, da se pripovedovalec do
teh sekvenc z notranjim pripovednim žariščem – pač odvisno od primera
–, opredeljuje vsakič drugače.
195 Pač pa najdemo namig o človeški žrtvi pri Plutarhu, Cic. 10.3: τοῦτον /sc. Κατιλίναν/
οὖν προστάτην οἱ πονηροὶ λαβόντες, ἄλλας τε πίστεις ἔδοσαν ἀλλήλοις καὶ καταθύσαντες
ἄνθρωπον ἐγεύσαντο τῶν σαρκῶν; »Njega so si torej malopridneži izbrali za vodjo in zapri-
segli med sabo; žrtvovali so človeka in zaužili njegovo meso.« Najnatančnejši opis najde-
mo pri Kasiju Dionu, 37.30.3: παῖδα γάρ τινα καταθύσας, καὶ ἐπὶ τῶν σπλάγχνων αὐτοῦ τὰ
ὅρκια ποιήσας, ἔπειτ‘ ἐσπλάγχνευσεν αὐτὰ μετὰ τῶν ἄλλων; »Žrtvoval je otroka, nad njego-
vim drobovjem izrekel zaprisego in nato drobovje zaužil skupaj z ostalimi.«
196 T. R. S. Broughton, n. d., 37s.
197 Ibid.
22.3 ab iis, qui Ciceronis invidiam, quae postea orta est, leniri credebant.
Odlomek torej zaznamuje intenzivno nihanje žariščevalskega kota od
ene tretje osebe k naslednji, ki bralca zaplete v težko pregledno shemo trdi-
tev, ki jih je težko pripisati konkretni osebi; bralec v tem odlomku ni dele-
žen nobene gotove informacije, za katero bi pripovedovalec (prvoosebno)
jamčil. Še posebej to velja za malo verjetno zgodbo o človeški žrtvi v 22.1,
za katero ne najdemo nobene omembe pri Ciceronu;195 epizodo pravzaprav
tudi pripovedovalec obravnava kot govorico s tem, da v pripoved pritegne
interpretacijo o izmišljeni zgodbi (22.3: nonnulli ficta et haec et multa pra-
eterea existumabant).
S stališča pripovedne strategije je ta faza ključnega pomena; skozi no-
tranji žariščevalski kot (ožariščenec v tej sekvenci sta, kot smo že poveda-
li, obe ostali sekvenci notranjega žarišča), ki zgodbo o žrtvovanju obravna-
va kot izmišljeno, je v pripoved posredno pritegnjen tudi Ciceron, vendar
ne kot aktiven udeleženec epizode, temveč kot delni ožariščenec tretje se-
kvence notranjega pripovednega žarišča. V tem primeru je narejena, če se
smemo tako izraziti, podobna »škoda« kot v primeru opisa prve Katilino-
ve zarote (C 18–19), ki v pripoved vpleta Pompeja in Krasa; vendar pa se
zdi malo verjetno, da bi šlo – vsaj v tem primeru –, za pripovedni manever
proti Ciceronu,196 kar smemo utemeljevati tudi s pripovedovalčevo polemi-
ko s trditvami v sekvenci notranjega žarišča v 14.7 (gl. spodaj) in v 23.5–
6 (gl. str. 126). Obenem smemo ugovarjati tudi proti ugotovitvi, da pri-
povedovalčeva ugotovitev nobis ea res ... parum comperta est (22.3), s kate-
ro se distancira od sporočil vseh treh sekvenc notranjega pripovednega ža-
rišča, izraža njegovo odklonilno stališče do takšnih apokrifnih epizod.197
V doslej naštetih primerih takšnih sekvenc z notranjim pripovednim žari-
ščem namreč ne moremo mimo zaznave dejstva, da se pripovedovalec do
teh sekvenc z notranjim pripovednim žariščem – pač odvisno od primera
–, opredeljuje vsakič drugače.
195 Pač pa najdemo namig o človeški žrtvi pri Plutarhu, Cic. 10.3: τοῦτον /sc. Κατιλίναν/
οὖν προστάτην οἱ πονηροὶ λαβόντες, ἄλλας τε πίστεις ἔδοσαν ἀλλήλοις καὶ καταθύσαντες
ἄνθρωπον ἐγεύσαντο τῶν σαρκῶν; »Njega so si torej malopridneži izbrali za vodjo in zapri-
segli med sabo; žrtvovali so človeka in zaužili njegovo meso.« Najnatančnejši opis najde-
mo pri Kasiju Dionu, 37.30.3: παῖδα γάρ τινα καταθύσας, καὶ ἐπὶ τῶν σπλάγχνων αὐτοῦ τὰ
ὅρκια ποιήσας, ἔπειτ‘ ἐσπλάγχνευσεν αὐτὰ μετὰ τῶν ἄλλων; »Žrtvoval je otroka, nad njego-
vim drobovjem izrekel zaprisego in nato drobovje zaužil skupaj z ostalimi.«
196 T. R. S. Broughton, n. d., 37s.
197 Ibid.
