Page 131 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 131
De Catilinae coniuratione
V Katilinovi zaroti beležimo deset primerov notranjega pripovedne-
ga žarišča,198 pri katerem je žariščevalec nekdo tretji, neznan oz. neime-
novan; poleg že navedenih in obravnavanih pasusov 14.7 (scio fuisse non-
nullos ...),199 15.2 (pro certo creditur),200 17.7 ( fuere item ea tempestate, qui
crederent),201 19.4 (sunt qui ita dicant),202 22.1 ( fuere ea tempestate, qui di-
cerent) ter 22.3 (nonnulli ficta ... existumabant) še v odstavkih, ki jih obrav-
navamo v nadaljevanju: 24.3 (ea tempestate ... dicitur), 43.2 (ea divisa hoc
modo dicebantur), 48.3 (quem ad Catilinam ... retractum aiebant), 48.7
(erant eo tempore, qui existumarent ... alii Tarquinium a Cicerone inmissum
aiebant) in 59.3 (quam ... C. Marius in exercitu habuisse dicebatur). Pri teh
primerih moramo posebej podariti tudi časovno orientacijo teh sekvenc
notranjega pripovednega žarišča: odlomke 15.2, 19.4 in 24.3 determinira
sedanji čas, ostale odlomke pa pretekli čas, pri tem da odlomke 17.7, 22.1–
3 in 48.7 podarjeno ( fuere ea tempestate, erant eo tempore) zaznamuje kon-
temporalen žariščevalski kot,203 ki med vsebino sekundarnega žariščeval-
skega kota in retrospektivno pozicijo pripovedovalca nujno vrivajo časov-
no distanco.
V petih primerih je pripovedovalec v »dialogu« z interpretacijami iz
sekvenc sekundarnega žariščevanja, in sicer v 14.7 (sed ex aliis rebus ... haec
fama valebat), 15.2 (quae quidem res mihi in primis videtur causa fuisse fa-
cinus maturandi), 19.4–5 (nos eam rem in medio relinquemus), 22.1–3 (no-
bis ea res pro magnitudine parum comperta est), 48.7–9 (ipsum Crassum ego
postea praedicantem audivi tantam illam contumeliam sibi a Cicerone inpo-
sitam). Samo ena od teh sekvenc, s katero je pripovedovalec v dialogu, vse-
buje retrospektivni žariščevalski kot (15.2: pro certo creditur ... fecisse), ki je
časovno izenačen s pripovedovalčevo retrospektivno funkcijo; tako se tudi
odziv pripovedovalca zdi umerjen z mnenjem v sekvenci notranjega žari-
šča, kar je nakazano tudi v dikciji: pro certo creditur ... mihi videtur.
Dva primera izstopata; v primeru odlomkov 17.7 ter 22.1–3 je pripove-
dovalec v lastnem komentarju zadržan. Z govoricami v 14.7 sam zelo na-
ravnost polemizira, prav tako je odločne zavrnitve deležna vsebina zelo za-
pletene sekvence kontemporalnega notranjega pripovednega žarišča v 48.7,
198 Pod pogojem da odlomek 22.1–3, v katerem smo, kot smo pokazali zgoraj, zabeležili tri se-
kvence notranjega žarišča, vendar pa pripovedovalec polemizira z vsemi tremi.
199 Gl. str. 114.
200Gl. str. 115.
201 Gl. str. 118.
202 Gl. str. 122.
203 Pogojno lahko tudi odlomek 14.7 obravnavamo kot sekvenco sodobnega žariščevanja, ven-
dar le, če dopustimo interpretacijo, da pripovedovalec v tem odlomku dejansko meri na Ci-
cerona oz. z njim polemizira (gl. str. 107).
V Katilinovi zaroti beležimo deset primerov notranjega pripovedne-
ga žarišča,198 pri katerem je žariščevalec nekdo tretji, neznan oz. neime-
novan; poleg že navedenih in obravnavanih pasusov 14.7 (scio fuisse non-
nullos ...),199 15.2 (pro certo creditur),200 17.7 ( fuere item ea tempestate, qui
crederent),201 19.4 (sunt qui ita dicant),202 22.1 ( fuere ea tempestate, qui di-
cerent) ter 22.3 (nonnulli ficta ... existumabant) še v odstavkih, ki jih obrav-
navamo v nadaljevanju: 24.3 (ea tempestate ... dicitur), 43.2 (ea divisa hoc
modo dicebantur), 48.3 (quem ad Catilinam ... retractum aiebant), 48.7
(erant eo tempore, qui existumarent ... alii Tarquinium a Cicerone inmissum
aiebant) in 59.3 (quam ... C. Marius in exercitu habuisse dicebatur). Pri teh
primerih moramo posebej podariti tudi časovno orientacijo teh sekvenc
notranjega pripovednega žarišča: odlomke 15.2, 19.4 in 24.3 determinira
sedanji čas, ostale odlomke pa pretekli čas, pri tem da odlomke 17.7, 22.1–
3 in 48.7 podarjeno ( fuere ea tempestate, erant eo tempore) zaznamuje kon-
temporalen žariščevalski kot,203 ki med vsebino sekundarnega žariščeval-
skega kota in retrospektivno pozicijo pripovedovalca nujno vrivajo časov-
no distanco.
V petih primerih je pripovedovalec v »dialogu« z interpretacijami iz
sekvenc sekundarnega žariščevanja, in sicer v 14.7 (sed ex aliis rebus ... haec
fama valebat), 15.2 (quae quidem res mihi in primis videtur causa fuisse fa-
cinus maturandi), 19.4–5 (nos eam rem in medio relinquemus), 22.1–3 (no-
bis ea res pro magnitudine parum comperta est), 48.7–9 (ipsum Crassum ego
postea praedicantem audivi tantam illam contumeliam sibi a Cicerone inpo-
sitam). Samo ena od teh sekvenc, s katero je pripovedovalec v dialogu, vse-
buje retrospektivni žariščevalski kot (15.2: pro certo creditur ... fecisse), ki je
časovno izenačen s pripovedovalčevo retrospektivno funkcijo; tako se tudi
odziv pripovedovalca zdi umerjen z mnenjem v sekvenci notranjega žari-
šča, kar je nakazano tudi v dikciji: pro certo creditur ... mihi videtur.
Dva primera izstopata; v primeru odlomkov 17.7 ter 22.1–3 je pripove-
dovalec v lastnem komentarju zadržan. Z govoricami v 14.7 sam zelo na-
ravnost polemizira, prav tako je odločne zavrnitve deležna vsebina zelo za-
pletene sekvence kontemporalnega notranjega pripovednega žarišča v 48.7,
198 Pod pogojem da odlomek 22.1–3, v katerem smo, kot smo pokazali zgoraj, zabeležili tri se-
kvence notranjega žarišča, vendar pa pripovedovalec polemizira z vsemi tremi.
199 Gl. str. 114.
200Gl. str. 115.
201 Gl. str. 118.
202 Gl. str. 122.
203 Pogojno lahko tudi odlomek 14.7 obravnavamo kot sekvenco sodobnega žariščevanja, ven-
dar le, če dopustimo interpretacijo, da pripovedovalec v tem odlomku dejansko meri na Ci-
cerona oz. z njim polemizira (gl. str. 107).
