Page 129 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 129
De Catilinae coniuratione
dovalčevimi besedami iz 1.6: nam et, prius quam incipias, consulto et, ubi
consulueris, mature facto opus est. Nasprotje je hoteno: Katilina je kot kon-
trast pripovedovalčeve predstave, da sta virtus animi in vis corporis sood-
visna koncepta (1.7: utrumque per se indigens alterum alterius auxilio eget)
personifikacija odsotnosti prvega, kar je zopet skladno z opisom v petem
poglavju.
Kot sredstvo karakterizacije pa deluje tudi epizoda apokrifne narave v
22. poglavju, ki je pričakovano predstavljena skozi sekundarni, notranji ža-
riščevalski kot:
22.1–3 Fuere ea tempestate, qui dicerent Catilinam oratione habita, cum ad ius iu-
randum popularis sceleris sui adigeret, humani corporis sanguinem vino per-
mixtum in pateris circumtulisse ... Nonnulli ficta et haec et multa praeterea existuma-
bant ab iis, qui Ciceronis invidiam, quae postea orta est, leniri credebant atrocitate
sceleris eorum, qui poenas dederant. Nobis ea res pro magnitudine parum
comperta est.194
V pričujočem odlomku zaznamo kar tri sekvence notranjega pripove-
dnega žarišča; podobno kot v primeru 14.7 in 19.4 žariščevalski kot od pri-
povedovalca preide k nekomu tretjemu, neimenovanemu, nazadnje pa se
poudarjeno vrne k pripovedovalcu, v izrazu nobis ea res ... parum comperta
est (22.3). Kar je v pričujočem odlomku posebej zanimivo, je prekrivanje
teh žariščevalskih kotov, pri čemer sta dve sekvenci notranjega žariščevanja
pravzaprav predmet žariščevanja širšega žariščevalskega kota:
v prvi sekvenci notranjega žarišča je žariščevalec izražen v 3. os. gla-
golske osebe fuere, ožariščenec pa je Katilina in njegovo zarotniško meša-
nje krvi z vinom:
22.1 fuere ... qui dicerent Catilinam ... humani corporis sanguinem
vino permixtum in pateris circumtulisse;
v drugi sekvenci je žariščevalec kolektiv – nonnulli –, ožariščenec pa
dejavnost žariščevanja prve in tretje sekvence, poleg tega pa še mnogo dru-
gega (multa praeterea):
22.3 Nonnulli ficta et haec et multa praeterea existumabant ab iis ...
v tretji sekvenci je žariščevalec znova nekdo tretji – ii –, ožariščenec
je sovraštvo do Cicerona, dejavnost žariščevanja pa je sporočena v izrazu ho-
tenja – so hoteli ublažiti sovraštvo do Cicerona:
194 »Nekateri so takrat pravili, da je Katilina, ko je po govoru hotel zapriseči svoje tovariše v
zločinu, ponudil naokrog v čašah vino, pomešano s človeško krvjo ... Marsikdo pa je bil mne-
nja, da so si to in še mnogo drugega izmislili tisti, ki so upali kasnejše ogorčenje proti Ciceronu
ublažiti s podarjanjem grozovitosti zločina na smrt obsojenih. Sam zadeve glede na njeno
težo ne poznam dovolj dobro.«
dovalčevimi besedami iz 1.6: nam et, prius quam incipias, consulto et, ubi
consulueris, mature facto opus est. Nasprotje je hoteno: Katilina je kot kon-
trast pripovedovalčeve predstave, da sta virtus animi in vis corporis sood-
visna koncepta (1.7: utrumque per se indigens alterum alterius auxilio eget)
personifikacija odsotnosti prvega, kar je zopet skladno z opisom v petem
poglavju.
Kot sredstvo karakterizacije pa deluje tudi epizoda apokrifne narave v
22. poglavju, ki je pričakovano predstavljena skozi sekundarni, notranji ža-
riščevalski kot:
22.1–3 Fuere ea tempestate, qui dicerent Catilinam oratione habita, cum ad ius iu-
randum popularis sceleris sui adigeret, humani corporis sanguinem vino per-
mixtum in pateris circumtulisse ... Nonnulli ficta et haec et multa praeterea existuma-
bant ab iis, qui Ciceronis invidiam, quae postea orta est, leniri credebant atrocitate
sceleris eorum, qui poenas dederant. Nobis ea res pro magnitudine parum
comperta est.194
V pričujočem odlomku zaznamo kar tri sekvence notranjega pripove-
dnega žarišča; podobno kot v primeru 14.7 in 19.4 žariščevalski kot od pri-
povedovalca preide k nekomu tretjemu, neimenovanemu, nazadnje pa se
poudarjeno vrne k pripovedovalcu, v izrazu nobis ea res ... parum comperta
est (22.3). Kar je v pričujočem odlomku posebej zanimivo, je prekrivanje
teh žariščevalskih kotov, pri čemer sta dve sekvenci notranjega žariščevanja
pravzaprav predmet žariščevanja širšega žariščevalskega kota:
v prvi sekvenci notranjega žarišča je žariščevalec izražen v 3. os. gla-
golske osebe fuere, ožariščenec pa je Katilina in njegovo zarotniško meša-
nje krvi z vinom:
22.1 fuere ... qui dicerent Catilinam ... humani corporis sanguinem
vino permixtum in pateris circumtulisse;
v drugi sekvenci je žariščevalec kolektiv – nonnulli –, ožariščenec pa
dejavnost žariščevanja prve in tretje sekvence, poleg tega pa še mnogo dru-
gega (multa praeterea):
22.3 Nonnulli ficta et haec et multa praeterea existumabant ab iis ...
v tretji sekvenci je žariščevalec znova nekdo tretji – ii –, ožariščenec
je sovraštvo do Cicerona, dejavnost žariščevanja pa je sporočena v izrazu ho-
tenja – so hoteli ublažiti sovraštvo do Cicerona:
194 »Nekateri so takrat pravili, da je Katilina, ko je po govoru hotel zapriseči svoje tovariše v
zločinu, ponudil naokrog v čašah vino, pomešano s človeško krvjo ... Marsikdo pa je bil mne-
nja, da so si to in še mnogo drugega izmislili tisti, ki so upali kasnejše ogorčenje proti Ciceronu
ublažiti s podarjanjem grozovitosti zločina na smrt obsojenih. Sam zadeve glede na njeno
težo ne poznam dovolj dobro.«
