Page 126 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 126
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
vem govoru 7.61–64;183 z analizo trenutnih razmer – tudi če ni natančna
–, projekcijo izida vojaškega spopada in demagoškim spodbujanjem govor
funkcionira podobno kot govori vojaških poveljnikov pri Tukididu. Kati-
linove besede imajo pomemben učinek za karakterizacijo Katiline kot mi-
slečega bitja, čigar duševnega stanja se je pripovedovalec bežno dotaknil v
petnajstem poglavju.184 Pomemben učinek tega govora kot sredstva karak-
terizacije je v tem, da Katilina uporablja isto retoriko kot pripovedovalec v
prologu; v uvodnih besedah govora je vzpostavljeno razmerje med govor-
cem in naslovljenci govora ter danimi razmerami:
20.2 Ni virtus fidesque vostra spectata mihi forent, nequiquam opportuna res
cecidisset; spes magna, dominatio in manibus frustra fuissent, neque ego per
ignaviam aut vana ingenia incerta pro certis captarem.185
V uvodnih besedah govora je pojasnjen tudi Katilinov cilj – dominatio,
kar je povsem v sozvočju s pripovedovalčevimi besedami v 5.6: hunc post
dominationem L. Sullae lubido maxuma invaserat rei publicae capiundae ...
V razmerah, ki jih Katilina opisuje kot spes magna in incerta, je njegovo
razmerje z zarotniki po njegovih besedah firma amicitia (20.4), to razmer-
je pa napolnjujeta koncepta virtus in fides (20.2), k čemur se govorec več-
krat vrne: vos cognovi fortis fidosque mihi (20.3); quae quo usque tandem pa-
tiemini, o fortissumi viri (20.9). Govor tako poteka v rabi malodane istega
besednjaka, kot ga je že bil uporabil pripovedovalec, le da gre v specifičnem
kontekstu za povsem sprevrženo retoriko,186 čeprav je to v skladu s trditvi-
jo, da je virtus s svojimi manifestacijami ambivalentna kategorija, ki je kot
argument na voljo vsakomur, tudi nekomu, ki je moralno oporečen. Ven-
dar pa je karakterizacija Katiline, ki temelji na sprevračanju retorike, oči-
ten manever: že v opisu lastnega razpoloženja (20.6: ceterum mihi in dies
magis animus accenditur, cum considero, quae condicio vitae futura sit ...)
se Katilina povsem približa pripovedovalčevim besedam: agitabatur magis
magisque in dies animus ferox inopia rei familiaris ... (5.7). Katilinova dikci-
ja se povsem zbliža s pripovedovalčevo predvsem na mestih, kjer komentira
podobne družbene fenomene, kot jih je pripovedovalec v prologu, in z iste-
ga stališča, le da so seveda njegovi cilji diametralno nasprotni:
183 E. Keitel, The Influence of Thucydides 7,61–77 on Sallust Cat. 20–21, CQ 82 (1986), 297–
300; T. F. Scanlon, Influence of Thucydides on Sallust, Heidelberg 1980, 109–110.
184 Gl. str. 114.
185 »Ko bi ne bil prepričan v vaš pogum in zvestobo, bi bila ta ugodna priložnost povsem brez
pomena; veliki obeti, oblast v naših rokah bi bili zaman, jaz pa se ne bi zanašal na neodloč-
nost in nečimrnost in bi ne menjal gotovosti za negotovost.«
186 Tudi to ne ostane brez komentarja; prim. Katonov govor 52.11 v nadaljevanju.
vem govoru 7.61–64;183 z analizo trenutnih razmer – tudi če ni natančna
–, projekcijo izida vojaškega spopada in demagoškim spodbujanjem govor
funkcionira podobno kot govori vojaških poveljnikov pri Tukididu. Kati-
linove besede imajo pomemben učinek za karakterizacijo Katiline kot mi-
slečega bitja, čigar duševnega stanja se je pripovedovalec bežno dotaknil v
petnajstem poglavju.184 Pomemben učinek tega govora kot sredstva karak-
terizacije je v tem, da Katilina uporablja isto retoriko kot pripovedovalec v
prologu; v uvodnih besedah govora je vzpostavljeno razmerje med govor-
cem in naslovljenci govora ter danimi razmerami:
20.2 Ni virtus fidesque vostra spectata mihi forent, nequiquam opportuna res
cecidisset; spes magna, dominatio in manibus frustra fuissent, neque ego per
ignaviam aut vana ingenia incerta pro certis captarem.185
V uvodnih besedah govora je pojasnjen tudi Katilinov cilj – dominatio,
kar je povsem v sozvočju s pripovedovalčevimi besedami v 5.6: hunc post
dominationem L. Sullae lubido maxuma invaserat rei publicae capiundae ...
V razmerah, ki jih Katilina opisuje kot spes magna in incerta, je njegovo
razmerje z zarotniki po njegovih besedah firma amicitia (20.4), to razmer-
je pa napolnjujeta koncepta virtus in fides (20.2), k čemur se govorec več-
krat vrne: vos cognovi fortis fidosque mihi (20.3); quae quo usque tandem pa-
tiemini, o fortissumi viri (20.9). Govor tako poteka v rabi malodane istega
besednjaka, kot ga je že bil uporabil pripovedovalec, le da gre v specifičnem
kontekstu za povsem sprevrženo retoriko,186 čeprav je to v skladu s trditvi-
jo, da je virtus s svojimi manifestacijami ambivalentna kategorija, ki je kot
argument na voljo vsakomur, tudi nekomu, ki je moralno oporečen. Ven-
dar pa je karakterizacija Katiline, ki temelji na sprevračanju retorike, oči-
ten manever: že v opisu lastnega razpoloženja (20.6: ceterum mihi in dies
magis animus accenditur, cum considero, quae condicio vitae futura sit ...)
se Katilina povsem približa pripovedovalčevim besedam: agitabatur magis
magisque in dies animus ferox inopia rei familiaris ... (5.7). Katilinova dikci-
ja se povsem zbliža s pripovedovalčevo predvsem na mestih, kjer komentira
podobne družbene fenomene, kot jih je pripovedovalec v prologu, in z iste-
ga stališča, le da so seveda njegovi cilji diametralno nasprotni:
183 E. Keitel, The Influence of Thucydides 7,61–77 on Sallust Cat. 20–21, CQ 82 (1986), 297–
300; T. F. Scanlon, Influence of Thucydides on Sallust, Heidelberg 1980, 109–110.
184 Gl. str. 114.
185 »Ko bi ne bil prepričan v vaš pogum in zvestobo, bi bila ta ugodna priložnost povsem brez
pomena; veliki obeti, oblast v naših rokah bi bili zaman, jaz pa se ne bi zanašal na neodloč-
nost in nečimrnost in bi ne menjal gotovosti za negotovost.«
186 Tudi to ne ostane brez komentarja; prim. Katonov govor 52.11 v nadaljevanju.
