Page 125 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 125
De Catilinae coniuratione
moramo s precejšnjo mero previdnosti obravnavati kot svojevrstno avtop-
sijo oz. pripoved očividcev.180
S stališča naratološke razprave je govor v neodvisnem diskurzu seveda
prostor, v katerem se pripovedovalec v največji meri loči od subjekta govor-
ne partije in mu pusti, da se v svojih razmišljanjih osamosvoji. Govorcu je
dovoljeno izraziti stališča, ki se lahko – vsaj na videz –, bistveno razlikuje-
jo od programa pripovedovalca.
20.1–22.3: Katilinov govor zarotnikom
Glede na zgoraj dano definicijo govora moramo korigirati obravnavani
obseg Katilinovega govora181 pred zarotniki in kot govor obravnavati ne le
besedilo 20. temveč tudi del 21. poglavja, kjer pa je njegov govor – ali bolje
rečeno, tisto, kar je povedal –, predstavljen v odvisnem diskurzu. Govor –
prvi od štirih v tej monografiji –, zaradi zastranitve v poglavjih 18–19 de-
luje kot otvoritveni akt zarote. Postavljen je v neformalno okolje, o kate-
rem pripovedovalec za razliko od povsem zgrešenega časovnega okvira –
circiter Kalendas Iunias L. Caesare et C. Figulo consulibus –,182 ne pove ni-
česar natančnejšega, kar je skladno s skrivnim značajem zarote, vendar pa
obenem dodatno prispeva k argumentu, da (vsak) govor funkcionira pred-
vsem kot retorična vaja in sredstvo karakterizacije. Glede na napačno da-
tacijo začetka zarote je ta ocena v pričujočem primeru tudi povsem na me-
stu. Pripovedovalec se proti temu vtisu sicer zavaruje v 23. poglavju s po-
jasnilom o enem od zarotnikov, Kv. Kuriju, in njegovem razmerju s Fulvi-
jo, ki je »številnim« (compluribus) razkrila podrobnosti o zaroti, »ne da
bi omenila, kdo jo načrtuje«: at Fulvia ... sublato auctore de Catilinae coni-
uratione, quae quoque modo audierat, compluribus narravit (23.4), to naj bi
po mnenju pripovedovalca tudi botrovalo Ciceronovi izvolitvi na volitvah
l. 64: ea res in primis studia hominum accendit ad consulatum mandandum
M. Tullio Ciceroni; Kurij se kot vir informacij o zaroti pojavlja še kasneje
(26.3, 28.2), v zvezi z dogodki l. 63, o čemer bomo natančneje spregovori-
li v nadaljevanju.
Kolikor torej govor dejansko funkcionira kot προσωποποιία, v kateri
opažamo podobno uporabo govora nekega protagonista za analizo trenu-
tnih razmer kot pri v Tukididovi Peloponeški vojni, natančneje v Nikije-
180 D. S. Potter, Litterary Texts and the Roman Historian, London; New York 1999, 28.
181 Prim. P. McGushin, n. d., 134; K. Vretska, De Catilinae coniuratione, Heidelberg 1976,
302.
182 Prim. R. Syme, Sallust, 69–77.
moramo s precejšnjo mero previdnosti obravnavati kot svojevrstno avtop-
sijo oz. pripoved očividcev.180
S stališča naratološke razprave je govor v neodvisnem diskurzu seveda
prostor, v katerem se pripovedovalec v največji meri loči od subjekta govor-
ne partije in mu pusti, da se v svojih razmišljanjih osamosvoji. Govorcu je
dovoljeno izraziti stališča, ki se lahko – vsaj na videz –, bistveno razlikuje-
jo od programa pripovedovalca.
20.1–22.3: Katilinov govor zarotnikom
Glede na zgoraj dano definicijo govora moramo korigirati obravnavani
obseg Katilinovega govora181 pred zarotniki in kot govor obravnavati ne le
besedilo 20. temveč tudi del 21. poglavja, kjer pa je njegov govor – ali bolje
rečeno, tisto, kar je povedal –, predstavljen v odvisnem diskurzu. Govor –
prvi od štirih v tej monografiji –, zaradi zastranitve v poglavjih 18–19 de-
luje kot otvoritveni akt zarote. Postavljen je v neformalno okolje, o kate-
rem pripovedovalec za razliko od povsem zgrešenega časovnega okvira –
circiter Kalendas Iunias L. Caesare et C. Figulo consulibus –,182 ne pove ni-
česar natančnejšega, kar je skladno s skrivnim značajem zarote, vendar pa
obenem dodatno prispeva k argumentu, da (vsak) govor funkcionira pred-
vsem kot retorična vaja in sredstvo karakterizacije. Glede na napačno da-
tacijo začetka zarote je ta ocena v pričujočem primeru tudi povsem na me-
stu. Pripovedovalec se proti temu vtisu sicer zavaruje v 23. poglavju s po-
jasnilom o enem od zarotnikov, Kv. Kuriju, in njegovem razmerju s Fulvi-
jo, ki je »številnim« (compluribus) razkrila podrobnosti o zaroti, »ne da
bi omenila, kdo jo načrtuje«: at Fulvia ... sublato auctore de Catilinae coni-
uratione, quae quoque modo audierat, compluribus narravit (23.4), to naj bi
po mnenju pripovedovalca tudi botrovalo Ciceronovi izvolitvi na volitvah
l. 64: ea res in primis studia hominum accendit ad consulatum mandandum
M. Tullio Ciceroni; Kurij se kot vir informacij o zaroti pojavlja še kasneje
(26.3, 28.2), v zvezi z dogodki l. 63, o čemer bomo natančneje spregovori-
li v nadaljevanju.
Kolikor torej govor dejansko funkcionira kot προσωποποιία, v kateri
opažamo podobno uporabo govora nekega protagonista za analizo trenu-
tnih razmer kot pri v Tukididovi Peloponeški vojni, natančneje v Nikije-
180 D. S. Potter, Litterary Texts and the Roman Historian, London; New York 1999, 28.
181 Prim. P. McGushin, n. d., 134; K. Vretska, De Catilinae coniuratione, Heidelberg 1976,
302.
182 Prim. R. Syme, Sallust, 69–77.
