Page 124 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 124
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
njegov edini relevantni »avtor«;174 pripovedovalec je v tem primeru odso-
ten. Povsem drugo vprašanje je, kako naj obravnavamo govor; v to razpra-
vo velja pritegniti pomembno ugotovitev, da govorne partije pripadajo isti
objektivni stvarnosti kot dogodki; govorne partije v bodisi odvisnem bodi-
si neodvisnem diskurzu so v vsakem primeru konstrukti, ki nastanejo tako,
da »akt govora« postane predmet specifičnih pripovednih postopkov.175
Govor je v tem smislu izenačen z dejanjem oz. dogodkom; akt govora in
dejanja oz. dogajanja v stvarnosti so nedosegljiva kategorija – govori v ne-
kem zgodovinskem delu so v tem smislu popolnoma izenačeni z dejstvi176 –,
zato je poleg vprašljivega zgodovinskega jedra v govorih enako kot prezen-
tiranih dejstvih enako problematično tudi vprašanje, česa v pripovedi ni
oz. kaj nam je pripovedovalec zamolčal.177 Ob povedanem pa je pomemb-
na ugotovitev tudi, da pripovedovalčeva odsotnost pripomore k specifič-
nim učinkom pri bralcu in da je govor v neodvisnem diskurzu pomembno
sredstvo karakterizacije, kar je v Katilinovem primeru – še toliko bolj pa v
primeru Cezarjevega in Katonovega govora v 51. in 52. poglavju –, ključ-
nega pomena.
Nekateri pomisleki proti obravnavi govora kot zgodovinskega doku-
menta so zato na mestu: govorov (navadno) ni nihče stenografiral, poleg
tega pa so kot del zgodovinskega besedila pogosto predstavljeni v jeziku
pisca oz. vsebujejo stilistične posebnosti ne govornika, temveč avtorja dela,
v katerem so povzeti.178 Pozornost velja tudi govornikovim aluzijam na so-
besedilo, v katerem je pripovedovalec že govoril o določenih historičnih re-
alijah – ali pa o njih šele namerava spregovoriti.
Problematično izhodišče je tudi dolžina teh govorov: njihovo branje,
celo z vsemi poudarki in premori, pokaže, da so razmeroma kratki, morda
celo prekratki. Vendar pa bi govori v celotni dolžini brez dvoma kompozi-
cijsko porušili celotno delo, zato na ta pomislek lahko odgovorimo z dej-
stvom, da verbatim reprodukcija govorov v antičnih zgodovinopisnih delih
bržkone sploh ni dokazljiva.179 Govora v zgodovinopisnem besedilu tudi
sicer ne moremo obravnavati kot zgodovinski dokument per se, pač pa ga
174 M. Marinčič, Advertising One‘s Own Story. Text and Speech in Achilles Tatius‘ Leucippe
and Clitophon, v: Seing Tounges, Hearing Scripts. Orality and Representation in the Ancient
Novel, ur. Victoria Rimmel, Groningen 2007, 181.
175 A. Laird, Powers of Expression, Expressions of Power: Speech Presentation and Latin Litera-
ture, Oxford 1999, 150.
176 A. Laird, n. d., 150.
177 T. J. Luce, The Greek Historians, London; New York 1997, 71.
178 M. Grant, Greek and Roman Historians. Information and Misinformation, New York 1995, 44.
179 A. J. Woodman, Rhetoric in Classical Historiography. Four Studies, London 1988, 13.
njegov edini relevantni »avtor«;174 pripovedovalec je v tem primeru odso-
ten. Povsem drugo vprašanje je, kako naj obravnavamo govor; v to razpra-
vo velja pritegniti pomembno ugotovitev, da govorne partije pripadajo isti
objektivni stvarnosti kot dogodki; govorne partije v bodisi odvisnem bodi-
si neodvisnem diskurzu so v vsakem primeru konstrukti, ki nastanejo tako,
da »akt govora« postane predmet specifičnih pripovednih postopkov.175
Govor je v tem smislu izenačen z dejanjem oz. dogodkom; akt govora in
dejanja oz. dogajanja v stvarnosti so nedosegljiva kategorija – govori v ne-
kem zgodovinskem delu so v tem smislu popolnoma izenačeni z dejstvi176 –,
zato je poleg vprašljivega zgodovinskega jedra v govorih enako kot prezen-
tiranih dejstvih enako problematično tudi vprašanje, česa v pripovedi ni
oz. kaj nam je pripovedovalec zamolčal.177 Ob povedanem pa je pomemb-
na ugotovitev tudi, da pripovedovalčeva odsotnost pripomore k specifič-
nim učinkom pri bralcu in da je govor v neodvisnem diskurzu pomembno
sredstvo karakterizacije, kar je v Katilinovem primeru – še toliko bolj pa v
primeru Cezarjevega in Katonovega govora v 51. in 52. poglavju –, ključ-
nega pomena.
Nekateri pomisleki proti obravnavi govora kot zgodovinskega doku-
menta so zato na mestu: govorov (navadno) ni nihče stenografiral, poleg
tega pa so kot del zgodovinskega besedila pogosto predstavljeni v jeziku
pisca oz. vsebujejo stilistične posebnosti ne govornika, temveč avtorja dela,
v katerem so povzeti.178 Pozornost velja tudi govornikovim aluzijam na so-
besedilo, v katerem je pripovedovalec že govoril o določenih historičnih re-
alijah – ali pa o njih šele namerava spregovoriti.
Problematično izhodišče je tudi dolžina teh govorov: njihovo branje,
celo z vsemi poudarki in premori, pokaže, da so razmeroma kratki, morda
celo prekratki. Vendar pa bi govori v celotni dolžini brez dvoma kompozi-
cijsko porušili celotno delo, zato na ta pomislek lahko odgovorimo z dej-
stvom, da verbatim reprodukcija govorov v antičnih zgodovinopisnih delih
bržkone sploh ni dokazljiva.179 Govora v zgodovinopisnem besedilu tudi
sicer ne moremo obravnavati kot zgodovinski dokument per se, pač pa ga
174 M. Marinčič, Advertising One‘s Own Story. Text and Speech in Achilles Tatius‘ Leucippe
and Clitophon, v: Seing Tounges, Hearing Scripts. Orality and Representation in the Ancient
Novel, ur. Victoria Rimmel, Groningen 2007, 181.
175 A. Laird, Powers of Expression, Expressions of Power: Speech Presentation and Latin Litera-
ture, Oxford 1999, 150.
176 A. Laird, n. d., 150.
177 T. J. Luce, The Greek Historians, London; New York 1997, 71.
178 M. Grant, Greek and Roman Historians. Information and Misinformation, New York 1995, 44.
179 A. J. Woodman, Rhetoric in Classical Historiography. Four Studies, London 1988, 13.
