Page 123 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 123
De Catilinae coniuratione
Pomenljivo je, da pripovedovalec ne o eni ne o drugi razlagi ne poda no-
benega definitivnega mnenja, pač pa ostaja neodločen oz. prepušča inter-
pretacijo bralcu: nos eam rem in medio relinquemus.
Devetnajsto poglavje moramo razdeliti na dva dela (19.1–3 in 19.4–6);
v prvem delu nihanje pripovednega žarišča tvori Ringkomposition: pripove-
dovalec – Kras – senat – boni complures – pripovedovalec; v prvem delu de-
vetnajstega poglavja pripovedovalec v pripovedi brez žarišča ponudi zgolj
dva gotovo preverljiva podatka: da je bil Pizon poslan v Hispanijo, in da je
bil tam ubit;173 skozi prizmo (sekundarnih) žariščevalcev pa bralec izve, da
je bil Kras v tej zadevi Pizonov sponzor, ker je vedel, da je Pizon Pompejev
sovražnik (sam pa je bil pripravljen na vse, da bi se Pompejev vpliv zmanj-
šal – 17.7), da se je senat bal Pizona, ki pa so se ga boni complures vseeno
bali manj kot Pompejevega vpliva. V drugem delu se bralec sreča z dvema
razlagama Pizonove smrti, v kateri sekundarni žariščevalec znova pritegne
Pompeja in njegov vpliv: v svoji odsotnosti je lahko dosegel celo Pizonov
umor v Hispaniji.
De superiore coniuratione satis dictum. Vprašanje je, katera od ponu-
jenih razlag – Ciceronova, Salustijeva ali Svetonijeva je najnatančnejša,
toda zgovorno je že to, da ne pri Ciceronu ne pri Svetoniju Pizon v tej za-
roti nima nobene vloge, pri Salustiju pa je vanjo vpleten, kakor da bi jo
sporočal – ne zgodovinopisni pripovedovalec temveč Crassi ac Pompei
obtrectator. O ozadju te zarote tako rekoč vse izvemo od drugostopenj-
skih žariščevalcev. Učinek je, čeprav se zdi, da pripovedovalec o zaroti kaj
dosti več niti ne bi mogel povedati, sporočilo, da je pri tej zaroti šlo zgolj
za boj za prestiž med Krasom in Pompejem, medtem ko o Cezarju, ki ga
Svetonij v zaroto jasno vpleta, ne izvemo ničesar, niti skozi drugostopenj-
ski žariščevalski kot.
Preden se lotimo naslednjega odlomka, Katilinovega govora, moramo
na kratko odgovoriti na vprašanje, kaj natanko v zgodovinski monogra-
fiji lahko opredelimo kot govor. Povedano na kratko, moramo kot govor
obravnavati vsak del besedila, v katerem se v neposredni ali posredni obli-
ki pojavlja govorno dejanje, ne glede na njegovo dolžino, zvrst in kraj. Pri
govoru, zlasti v direktnem diskurzu, je besedilo v popolni lasti govorca in
173 Prim. D.C. 36.44.5: ἐπεὶ δ‘ οὖν καὶ ὣς ὁ Πίσων ἐθρασύνετο, ἐφοβήθη τε ἡ γερουσία μή τι
συνταράξῃ, καὶ εὐθὺς αὐτὸν ἐς Ἰβηρίαν, πρόφασιν ὡς καὶ ἐπ‘ ἀρχήν τινα, ἔπεμψε. καὶ ὁ μὲν
ἐνταῦθα ὑπὸ τῶν ἐπιχωρίων, ἀδικήσας τι αὐτούς, ἐσφάγη. »Potem ko je tudi Pizon pričel po-
stajati vse bolj predrzen, se je senat zbal, da ne bi sprožil kakih nemirov, zato ga je nemudo-
ma poslal v Iberijo, kjer so si zanj izmislili poveljstvo. Tamkajšnji prebivalci so ga zaradi ne-
kih krivic umorili.«; tudi CIL I2.749 quaestor pro pr. ex s.c. provinciam Hispaniam obtinuit.
Pomenljivo je, da pripovedovalec ne o eni ne o drugi razlagi ne poda no-
benega definitivnega mnenja, pač pa ostaja neodločen oz. prepušča inter-
pretacijo bralcu: nos eam rem in medio relinquemus.
Devetnajsto poglavje moramo razdeliti na dva dela (19.1–3 in 19.4–6);
v prvem delu nihanje pripovednega žarišča tvori Ringkomposition: pripove-
dovalec – Kras – senat – boni complures – pripovedovalec; v prvem delu de-
vetnajstega poglavja pripovedovalec v pripovedi brez žarišča ponudi zgolj
dva gotovo preverljiva podatka: da je bil Pizon poslan v Hispanijo, in da je
bil tam ubit;173 skozi prizmo (sekundarnih) žariščevalcev pa bralec izve, da
je bil Kras v tej zadevi Pizonov sponzor, ker je vedel, da je Pizon Pompejev
sovražnik (sam pa je bil pripravljen na vse, da bi se Pompejev vpliv zmanj-
šal – 17.7), da se je senat bal Pizona, ki pa so se ga boni complures vseeno
bali manj kot Pompejevega vpliva. V drugem delu se bralec sreča z dvema
razlagama Pizonove smrti, v kateri sekundarni žariščevalec znova pritegne
Pompeja in njegov vpliv: v svoji odsotnosti je lahko dosegel celo Pizonov
umor v Hispaniji.
De superiore coniuratione satis dictum. Vprašanje je, katera od ponu-
jenih razlag – Ciceronova, Salustijeva ali Svetonijeva je najnatančnejša,
toda zgovorno je že to, da ne pri Ciceronu ne pri Svetoniju Pizon v tej za-
roti nima nobene vloge, pri Salustiju pa je vanjo vpleten, kakor da bi jo
sporočal – ne zgodovinopisni pripovedovalec temveč Crassi ac Pompei
obtrectator. O ozadju te zarote tako rekoč vse izvemo od drugostopenj-
skih žariščevalcev. Učinek je, čeprav se zdi, da pripovedovalec o zaroti kaj
dosti več niti ne bi mogel povedati, sporočilo, da je pri tej zaroti šlo zgolj
za boj za prestiž med Krasom in Pompejem, medtem ko o Cezarju, ki ga
Svetonij v zaroto jasno vpleta, ne izvemo ničesar, niti skozi drugostopenj-
ski žariščevalski kot.
Preden se lotimo naslednjega odlomka, Katilinovega govora, moramo
na kratko odgovoriti na vprašanje, kaj natanko v zgodovinski monogra-
fiji lahko opredelimo kot govor. Povedano na kratko, moramo kot govor
obravnavati vsak del besedila, v katerem se v neposredni ali posredni obli-
ki pojavlja govorno dejanje, ne glede na njegovo dolžino, zvrst in kraj. Pri
govoru, zlasti v direktnem diskurzu, je besedilo v popolni lasti govorca in
173 Prim. D.C. 36.44.5: ἐπεὶ δ‘ οὖν καὶ ὣς ὁ Πίσων ἐθρασύνετο, ἐφοβήθη τε ἡ γερουσία μή τι
συνταράξῃ, καὶ εὐθὺς αὐτὸν ἐς Ἰβηρίαν, πρόφασιν ὡς καὶ ἐπ‘ ἀρχήν τινα, ἔπεμψε. καὶ ὁ μὲν
ἐνταῦθα ὑπὸ τῶν ἐπιχωρίων, ἀδικήσας τι αὐτούς, ἐσφάγη. »Potem ko je tudi Pizon pričel po-
stajati vse bolj predrzen, se je senat zbal, da ne bi sprožil kakih nemirov, zato ga je nemudo-
ma poslal v Iberijo, kjer so si zanj izmislili poveljstvo. Tamkajšnji prebivalci so ga zaradi ne-
kih krivic umorili.«; tudi CIL I2.749 quaestor pro pr. ex s.c. provinciam Hispaniam obtinuit.
