Page 122 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 122
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
Pizon, v katerem so ljudje – čeprav gre za nekoga, ki je s stališča senata foe-
dus homo –, videli branik pred drugim ožariščencem, Pompejem in njego-
vim vplivom, ki je predmet dejavnosti žariščevanja formidulosa erat – je bil
zaskrbljujoč /sc. vpliv/.171
Pripoved o Pizonu kot propretorskem namestniku v Hispaniji se kon-
ča s kratko ugotovitvijo pripovedovalca, tokrat v obliki pripovedi brez ža-
rišča, da so Pizona v Hispaniji ubili hispanski konjeniki, ki jih je imel pod
svojim poveljstvom : sed is Piso in provincia ab equitibus Hispanis, quos in
exercitu ductabat, iter faciens occisus est (19.3). Takoj zatem že naletimo na
novo serijo sekvenc notranjega pripovednega žarišča:
19.4 Sunt, qui ita dicant: imperia eius iniusta, superba, crudelia barbaros nequi-
visse pati; alii autem: equites illos, Cn. Pompei veteres fidosque clientis, volun-
tate eius Pisonem aggressos; numquam Hispanos praeterea tale facinus fecis-
se, sed imperia saeva multa antea perpessos. Nos eam rem in medio relinque-
mus.172
Podobno kot v primeru 14.7 si pripovedovalec tudi tu dovoli »logo-
grafski« moment; pred bralca postavi dve različni verziji o Pizonovi smr-
ti v prostoru razlage drugostopenjskega žariščevalca, ki je zopet nekdo tre-
tji, izražen zgolj v obliki pomožnega glagola sunt, v drugem primeru pa z
izrazom alii (drugi);
19.4 Sunt, qui ita dicant: imperia eius iniusta ... barbaros nequivisse
pati; alii autem /sc. dicant/ equites illos, Cn. Pompei veteres fidosque
clientis, ...; numquam Hispanos ...
Bralec je soočen z dvema neznanima drugostopenjskima žariščevalce-
ma, ki podajata dva različna pogleda na Pizonovo smrt, pri tem pa je po-
membno, da so ožariščenec v prvi sekvenci barbari in njihovo doživljanje
Pizonove krutosti (v tem pa bi lahko zaznali tudi moment tretjestopenjske-
ga žarišča, saj drugostopenjski žariščevalec izpostavlja notranje stanje spe-
cifičnega subjekta – barbarov), v drugi pa sta ožariščenca dva, in sicer: a) v
negaciji trditve iz prve žariščevalske sekvence znova barbare (tokrat preci-
zirano v izrazu Hispani) in b) stare, zveste Pompejeve privržence. V razla-
go o Pizonovi smrti je tako skozi sekundarni žariščevalski kot pritegnjen
Pompej, zlasti v sintagmi voluntate eius.
171 Prim. C 7.2: nam regibus ... semper aliena virtus formidulosa est.
172 »Nekateri pravijo, da barbari niso več mogli prenašati njegovih krivičnih, ošabnih, krutih
ukazov, drugi zopet, da so ga tisti konjeniki, stari in zvesti Pompejevi privrženci, napadli na
njegovo željo; Hispanci, menijo, niso nikoli prej zagrešili česa podobnega, temveč so potr-
pežljivo prenesli dosti hudih ukazov. Sam glede ene oz. druge razlage ostajam zadržan.«
Pizon, v katerem so ljudje – čeprav gre za nekoga, ki je s stališča senata foe-
dus homo –, videli branik pred drugim ožariščencem, Pompejem in njego-
vim vplivom, ki je predmet dejavnosti žariščevanja formidulosa erat – je bil
zaskrbljujoč /sc. vpliv/.171
Pripoved o Pizonu kot propretorskem namestniku v Hispaniji se kon-
ča s kratko ugotovitvijo pripovedovalca, tokrat v obliki pripovedi brez ža-
rišča, da so Pizona v Hispaniji ubili hispanski konjeniki, ki jih je imel pod
svojim poveljstvom : sed is Piso in provincia ab equitibus Hispanis, quos in
exercitu ductabat, iter faciens occisus est (19.3). Takoj zatem že naletimo na
novo serijo sekvenc notranjega pripovednega žarišča:
19.4 Sunt, qui ita dicant: imperia eius iniusta, superba, crudelia barbaros nequi-
visse pati; alii autem: equites illos, Cn. Pompei veteres fidosque clientis, volun-
tate eius Pisonem aggressos; numquam Hispanos praeterea tale facinus fecis-
se, sed imperia saeva multa antea perpessos. Nos eam rem in medio relinque-
mus.172
Podobno kot v primeru 14.7 si pripovedovalec tudi tu dovoli »logo-
grafski« moment; pred bralca postavi dve različni verziji o Pizonovi smr-
ti v prostoru razlage drugostopenjskega žariščevalca, ki je zopet nekdo tre-
tji, izražen zgolj v obliki pomožnega glagola sunt, v drugem primeru pa z
izrazom alii (drugi);
19.4 Sunt, qui ita dicant: imperia eius iniusta ... barbaros nequivisse
pati; alii autem /sc. dicant/ equites illos, Cn. Pompei veteres fidosque
clientis, ...; numquam Hispanos ...
Bralec je soočen z dvema neznanima drugostopenjskima žariščevalce-
ma, ki podajata dva različna pogleda na Pizonovo smrt, pri tem pa je po-
membno, da so ožariščenec v prvi sekvenci barbari in njihovo doživljanje
Pizonove krutosti (v tem pa bi lahko zaznali tudi moment tretjestopenjske-
ga žarišča, saj drugostopenjski žariščevalec izpostavlja notranje stanje spe-
cifičnega subjekta – barbarov), v drugi pa sta ožariščenca dva, in sicer: a) v
negaciji trditve iz prve žariščevalske sekvence znova barbare (tokrat preci-
zirano v izrazu Hispani) in b) stare, zveste Pompejeve privržence. V razla-
go o Pizonovi smrti je tako skozi sekundarni žariščevalski kot pritegnjen
Pompej, zlasti v sintagmi voluntate eius.
171 Prim. C 7.2: nam regibus ... semper aliena virtus formidulosa est.
172 »Nekateri pravijo, da barbari niso več mogli prenašati njegovih krivičnih, ošabnih, krutih
ukazov, drugi zopet, da so ga tisti konjeniki, stari in zvesti Pompejevi privrženci, napadli na
njegovo željo; Hispanci, menijo, niso nikoli prej zagrešili česa podobnega, temveč so potr-
pežljivo prenesli dosti hudih ukazov. Sam glede ene oz. druge razlage ostajam zadržan.«
