Page 121 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 121
De Catilinae coniuratione
iz 17.7 (tokrat (ne)posredno skozi oči drugostopenjskega žariščevalca Kra-
sa), nato hotenja v senatu in nazadnje še splošno razpoloženje med, pozor,
številnimi dobrimi posamezniki v Rimu (boni complures);
19.1 adnitente Crasso, quod eum infestum inimicum Cn. Pompeio
cognoverat
Žariščevalec v tem odlomku, ki pa vendar »misli« v odvisnem diskur-
zu, torej je njegove misli težko ločiti od in pripovedovalčevih, je Kras, oža-
riščenec je Pizonov konflikt s Pompejem. Ker manjka kakršen koli deman-
ti teh trditev znotraj sekundarnega žariščevalskega kota, kakršnega smo vi-
deli v primeru 14.7, je izpostavljanje Krasovega konflikta s Pompejem oči-
ten manever. Pripovedovalec se s tem, da Krasu delno »prepusti« pripove-
dno žarišče, izogne temu, da bi se sam kot prvi žariščevalec, odgovoren za
pripovedne partije, neposredno opredeljeval bodisi pozitivno bodisi nega-
tivno, vendar pa dejstvo, da je Kras v celotno epizodo pritegnjen kot spon-
zor Pizonovega imenovanja v Hispaniji, bralca sili v interpretacijo, da je bil
s prvo zaroto zares vsaj seznanjen (17.7).169
V naslednji trditvi je žariščevalec senat:
19.2 Neque tamen senatus provinciam invitus dederat; quippe foe-
dum hominem a republica procul esse volebat
Izraz volebat ( je hotel) je izraz hotenja (k temu vtisu prispeva tudi izraz
invitus – nerad v prejšnji povedi), torej notranjega miselnega procesa. Oža-
riščenec je Pizon, ki je opredeljen z vse prej kot nevtralnim izrazom zavr-
žen človek ( foedus homo); karakterizacija, ki jo je bil pripovedovalec že upo-
rabil pri opisu Katilinovega duševnega stanja,170 ima znotraj tega specifič-
nega žariščevalskega kota globok učinek, ki pa se še poglobi, ko pride do
novega nihanja v pripovednemu žarišču, tokrat od senata k novemu žari-
ščevalcu:
19.2 simul quia boni conplures praesidium in eo putabant et iam
tum potentia Pompei formidulosa erat
S tem da vlogo žariščevalca »prevzame« neoprijemljiv subjekt, ki ga
opredeljuje ena sama ključna točka moralne karakterizacije iz prologa – na-
mreč dejstvo, da gre za številne dobre posameznike (boni complures) –, prei-
de ekskurz v zaključno fazo usmerjanja pozornosti: k Pompeju oz. konflik-
tu med Pompejem in Krasom (prim. 17.7). Ožariščenca sta v odlomku dva:
169 Slabo argumentirana vpletenost Krasa v zaroto je povsem možno posledica črpanja snovi pri
sekundarnih virih, zlasti Ciceronu (B. A. Marshall, Cicero and Sallust on Crassus and Cati-
line, Latomus 33 (1974), 810).
170 C 15.5: colos ei exsanguis, foedi oculi ...
iz 17.7 (tokrat (ne)posredno skozi oči drugostopenjskega žariščevalca Kra-
sa), nato hotenja v senatu in nazadnje še splošno razpoloženje med, pozor,
številnimi dobrimi posamezniki v Rimu (boni complures);
19.1 adnitente Crasso, quod eum infestum inimicum Cn. Pompeio
cognoverat
Žariščevalec v tem odlomku, ki pa vendar »misli« v odvisnem diskur-
zu, torej je njegove misli težko ločiti od in pripovedovalčevih, je Kras, oža-
riščenec je Pizonov konflikt s Pompejem. Ker manjka kakršen koli deman-
ti teh trditev znotraj sekundarnega žariščevalskega kota, kakršnega smo vi-
deli v primeru 14.7, je izpostavljanje Krasovega konflikta s Pompejem oči-
ten manever. Pripovedovalec se s tem, da Krasu delno »prepusti« pripove-
dno žarišče, izogne temu, da bi se sam kot prvi žariščevalec, odgovoren za
pripovedne partije, neposredno opredeljeval bodisi pozitivno bodisi nega-
tivno, vendar pa dejstvo, da je Kras v celotno epizodo pritegnjen kot spon-
zor Pizonovega imenovanja v Hispaniji, bralca sili v interpretacijo, da je bil
s prvo zaroto zares vsaj seznanjen (17.7).169
V naslednji trditvi je žariščevalec senat:
19.2 Neque tamen senatus provinciam invitus dederat; quippe foe-
dum hominem a republica procul esse volebat
Izraz volebat ( je hotel) je izraz hotenja (k temu vtisu prispeva tudi izraz
invitus – nerad v prejšnji povedi), torej notranjega miselnega procesa. Oža-
riščenec je Pizon, ki je opredeljen z vse prej kot nevtralnim izrazom zavr-
žen človek ( foedus homo); karakterizacija, ki jo je bil pripovedovalec že upo-
rabil pri opisu Katilinovega duševnega stanja,170 ima znotraj tega specifič-
nega žariščevalskega kota globok učinek, ki pa se še poglobi, ko pride do
novega nihanja v pripovednemu žarišču, tokrat od senata k novemu žari-
ščevalcu:
19.2 simul quia boni conplures praesidium in eo putabant et iam
tum potentia Pompei formidulosa erat
S tem da vlogo žariščevalca »prevzame« neoprijemljiv subjekt, ki ga
opredeljuje ena sama ključna točka moralne karakterizacije iz prologa – na-
mreč dejstvo, da gre za številne dobre posameznike (boni complures) –, prei-
de ekskurz v zaključno fazo usmerjanja pozornosti: k Pompeju oz. konflik-
tu med Pompejem in Krasom (prim. 17.7). Ožariščenca sta v odlomku dva:
169 Slabo argumentirana vpletenost Krasa v zaroto je povsem možno posledica črpanja snovi pri
sekundarnih virih, zlasti Ciceronu (B. A. Marshall, Cicero and Sallust on Crassus and Cati-
line, Latomus 33 (1974), 810).
170 C 15.5: colos ei exsanguis, foedi oculi ...
