Page 120 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 120
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
panje iz sekundarnih virov, predvsem Ciceronovega govora Pro Sulla –,164
da bi lahko pripovedovalec v tako omejenem obsegu uresničil kakršno koli
pravo historiografsko ambicijo. Kot kaže zgradba devetnajstega poglavja,
je tudi v resnici nima; epizodi o imenovanju Gn. Pizona kot propretorske-
ga namestnika v Hispaniji namreč nameni komaj dobro poglavje – osem-
najsto –, dobršen del tega poglavja pa je namenjen »katilinarijski« karak-
terizaciji:
18.4 Erat eodem tempore Cn. Piso, adulescens nobilis, summae audaciae,
egens, factiosus, quem ad perturbandam rem publicam inopia atque mali mo-
res stimulabant.165
Ključen moment zastranitve je prehod iz osemnajstega v devetnajsto
poglavje; osemnajsto poglavje se konča s pogojno konjunktivno dikcijo, ko
pripovedovalec govori o tem, kar se ni zgodilo (18.8: quod ni Catilina ma-
turasset ... eo die pessumum facinus patratum foret), nato pa v devetnajstem
poglavju Pizona takoj poveže s Krasom; v odlomku, ki sledi, zaznamo izra-
zito nihanje v pripovednem žarišču:
19.1–2 Postea Piso in citeriorem Hispaniam quaestor pro praetore missus est
adnitente Crasso, quod eum infestum inimicum Cn. Pompeio cognoverat. Neque ta-
men senatus provinciam invitus dederat; quippe foedum hominem a republica procul esse
volebat, simul quia boni conplures praesidium in eo putabant et iam tum potentia Pompei
formidulosa erat.166
Glede epizode o Pizonovi kvesturi v Hispaniji bi se le stežka strinjali,
da zanjo ni treba iskati nobene posebne razlage;167 predvsem se zdi smiselna
ugotovitev, da sta v 18. in 19. poglavju stopljeni dve različni zgodbi,168 kar
bi ustrezno pojasnilo vsebinska odstopanja pri različnih virih. Tudi sicer ne
moremo mimo vtisa, da je Pizon v prvo Katilinovo zaroto vpleten nepre-
pričljivo; razlaga je v nadaljevanju v celoti odvisna od razmišljanj in hotenj,
izraženih skozi tuji, sekundarni žariščevalski kot: v razlago o prvi zaroti, ki
je tako predvsem historično pomanjkljiva, je v seriji treh sekvenc z notra-
njim pripovednim žariščem vnovič pritegnjen Krasov konflikt s Pompejem
164 R. Seager, The First Catilinarian Conspiracy, Hist. 13 (1964), št. 3, 341.
165 »Bil pa je tisti čas tudi mladenič plemenitega rodu, Gn. Pizon, predrzen, obubožan splet-
kar, ki sta ga gmotno stanje in izprijenost v družbi navdušili za prevrat v državi.«
166 »Pizon je bil kasneje poslan v Tostransko Hispanijo kot kvestor s pretorskimi pooblastili;
za to je poskrbel Kras, ki je bil že ugotovil, da je oni Pompeju gorak sovražnik. Pa tudi sicer
mu je senat zaupal provinco vse prej kot nerad; tako zavrženega človeka je namreč hotel od-
straniti čim dlje proč od državnih zadev, obenem pa je marsikateri spodoben posameznik v
njem videl branik pred tedaj že zaskrbljujočim Pompejevim vplivom.«
167 P. McGushin, n. d., 131.
168 R. Seager, n. d., 343.
panje iz sekundarnih virov, predvsem Ciceronovega govora Pro Sulla –,164
da bi lahko pripovedovalec v tako omejenem obsegu uresničil kakršno koli
pravo historiografsko ambicijo. Kot kaže zgradba devetnajstega poglavja,
je tudi v resnici nima; epizodi o imenovanju Gn. Pizona kot propretorske-
ga namestnika v Hispaniji namreč nameni komaj dobro poglavje – osem-
najsto –, dobršen del tega poglavja pa je namenjen »katilinarijski« karak-
terizaciji:
18.4 Erat eodem tempore Cn. Piso, adulescens nobilis, summae audaciae,
egens, factiosus, quem ad perturbandam rem publicam inopia atque mali mo-
res stimulabant.165
Ključen moment zastranitve je prehod iz osemnajstega v devetnajsto
poglavje; osemnajsto poglavje se konča s pogojno konjunktivno dikcijo, ko
pripovedovalec govori o tem, kar se ni zgodilo (18.8: quod ni Catilina ma-
turasset ... eo die pessumum facinus patratum foret), nato pa v devetnajstem
poglavju Pizona takoj poveže s Krasom; v odlomku, ki sledi, zaznamo izra-
zito nihanje v pripovednem žarišču:
19.1–2 Postea Piso in citeriorem Hispaniam quaestor pro praetore missus est
adnitente Crasso, quod eum infestum inimicum Cn. Pompeio cognoverat. Neque ta-
men senatus provinciam invitus dederat; quippe foedum hominem a republica procul esse
volebat, simul quia boni conplures praesidium in eo putabant et iam tum potentia Pompei
formidulosa erat.166
Glede epizode o Pizonovi kvesturi v Hispaniji bi se le stežka strinjali,
da zanjo ni treba iskati nobene posebne razlage;167 predvsem se zdi smiselna
ugotovitev, da sta v 18. in 19. poglavju stopljeni dve različni zgodbi,168 kar
bi ustrezno pojasnilo vsebinska odstopanja pri različnih virih. Tudi sicer ne
moremo mimo vtisa, da je Pizon v prvo Katilinovo zaroto vpleten nepre-
pričljivo; razlaga je v nadaljevanju v celoti odvisna od razmišljanj in hotenj,
izraženih skozi tuji, sekundarni žariščevalski kot: v razlago o prvi zaroti, ki
je tako predvsem historično pomanjkljiva, je v seriji treh sekvenc z notra-
njim pripovednim žariščem vnovič pritegnjen Krasov konflikt s Pompejem
164 R. Seager, The First Catilinarian Conspiracy, Hist. 13 (1964), št. 3, 341.
165 »Bil pa je tisti čas tudi mladenič plemenitega rodu, Gn. Pizon, predrzen, obubožan splet-
kar, ki sta ga gmotno stanje in izprijenost v družbi navdušili za prevrat v državi.«
166 »Pizon je bil kasneje poslan v Tostransko Hispanijo kot kvestor s pretorskimi pooblastili;
za to je poskrbel Kras, ki je bil že ugotovil, da je oni Pompeju gorak sovražnik. Pa tudi sicer
mu je senat zaupal provinco vse prej kot nerad; tako zavrženega človeka je namreč hotel od-
straniti čim dlje proč od državnih zadev, obenem pa je marsikateri spodoben posameznik v
njem videl branik pred tedaj že zaskrbljujočim Pompejevim vplivom.«
167 P. McGushin, n. d., 131.
168 R. Seager, n. d., 343.
