Page 118 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 118
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
17.1–7: Prvo srečanje zarotnikov
V poglavju, s katerim pripovedovalec pričenja pravo pripoved o zaro-
ti, navajanje natančnejših podatkov155 nakaže premik v pripovedovalčevi
dikciji od moralno orientirane dikcije k izraziteje historični. Katilina, pro-
dukt dominatio Sullana in simptom post-sulanske dobe (propadli projekt
kandidature za konzulat je s stališča pripovedovalca zapostavljen, sekun-
daren razlog, saj ga v 16.5 omenja zgolj bežno: ipsi consulatum petenti ma-
gna spes), se prvič sestane s sozarotniki; pri naštevanju le-teh sledi hierarhi-
ji: najprej našteje senatorje, nato viteze, nato aristokracijo iz italskih mest.
V celoti torej ostaja osredotočen na aristokracijo: ceterum iuventus pleraque
sed maxume nobilium (17.6), pomemben moment pa so tudi (vplivni) po-
samezniki iz ozadja:
17.5 Erant praeterea complures paulo occultius consili huiusce participes no-
biles, quos magis dominationis spes hortabatur quam inopia aut alia necessi-
tudo.156
Enako kot v primeru 14.7 pa tudi v 17.7 naletimo na sekvenco notra-
njega žarišča, pri katerem pripovedovalec navaja težko preverljiv podatek:
17.7 Fuere item ea tempestate, qui crederent M. Licinium Crassum non ignarum eius
consili fuisse; quia Cn. Pompeius, invisus ipsi, magnum exercitum ductabat, cuiu-
svis opes voluisse contra illius potentiam crescere, simul confisum, si coniuratio
valuisset, facile apud illos principem se fore.157
Žariščevalec v pričujočem odlomku je znova nekdo tretji, izražen v ose-
bi glagola žariščevanja so bili prepričani (crederent); ožariščenec je M. Li-
cinij Kras in pa dejstvo, da je vedel za zaroto. Bistvena razlika med dikci-
jo v 14.7. in 17.7 je, da je v prvem primeru pripovedovalec trditev, ki jo sko-
zi notranje žarišče pripisuje nekomu drugemu, sam – kot primarni žarišče-
valec –, demantiral, v slednjem primeru pa ne; nasprotno, zdi se, da je sla-
bo preverljiva trditev neznanega sekundarnega žariščevalca uvod v zastra-
nitev, ki je v smislu historične kontinuitete slabo postavljena in kvari struk-
turo pripovedi;158 umeščena je natanko med epizodo o prvem sestanku za-
rotnikov (17.1–6) in Katilinov govor, ki jim je namenjen (20.1–17).
155 C 17.1: Igitur circiter Kalendas Iunias ...
156 »Bili pa so pri tem načrtu udeleženi, le da bolj v ozadju, tudi mnogi drugi plemiški, ki jih je
bolj kot gmotno stanje ali kaka druga stiska podžigalo upanje na oblast.«
157 »V tistem času so bili tudi takšni, ki so bili prepričani, da je z zaroto seznanjen tudi M. Lici-
nij Kras; ker je bil Gn. Pompej, njegov osebni sovražnik, na čelu velike vojske, naj bi /Kras/
želel, da bi vpliv kogar koli že narasel proti Pompejevemu, pri tem pa se nadejal, da bo v pri-
meru uspeha zarotnikov sam zlahka postal njihov prvak.«
158 R. Syme, Sallust, Berkeley, Los Angeles, London 2002, 100.
17.1–7: Prvo srečanje zarotnikov
V poglavju, s katerim pripovedovalec pričenja pravo pripoved o zaro-
ti, navajanje natančnejših podatkov155 nakaže premik v pripovedovalčevi
dikciji od moralno orientirane dikcije k izraziteje historični. Katilina, pro-
dukt dominatio Sullana in simptom post-sulanske dobe (propadli projekt
kandidature za konzulat je s stališča pripovedovalca zapostavljen, sekun-
daren razlog, saj ga v 16.5 omenja zgolj bežno: ipsi consulatum petenti ma-
gna spes), se prvič sestane s sozarotniki; pri naštevanju le-teh sledi hierarhi-
ji: najprej našteje senatorje, nato viteze, nato aristokracijo iz italskih mest.
V celoti torej ostaja osredotočen na aristokracijo: ceterum iuventus pleraque
sed maxume nobilium (17.6), pomemben moment pa so tudi (vplivni) po-
samezniki iz ozadja:
17.5 Erant praeterea complures paulo occultius consili huiusce participes no-
biles, quos magis dominationis spes hortabatur quam inopia aut alia necessi-
tudo.156
Enako kot v primeru 14.7 pa tudi v 17.7 naletimo na sekvenco notra-
njega žarišča, pri katerem pripovedovalec navaja težko preverljiv podatek:
17.7 Fuere item ea tempestate, qui crederent M. Licinium Crassum non ignarum eius
consili fuisse; quia Cn. Pompeius, invisus ipsi, magnum exercitum ductabat, cuiu-
svis opes voluisse contra illius potentiam crescere, simul confisum, si coniuratio
valuisset, facile apud illos principem se fore.157
Žariščevalec v pričujočem odlomku je znova nekdo tretji, izražen v ose-
bi glagola žariščevanja so bili prepričani (crederent); ožariščenec je M. Li-
cinij Kras in pa dejstvo, da je vedel za zaroto. Bistvena razlika med dikci-
jo v 14.7. in 17.7 je, da je v prvem primeru pripovedovalec trditev, ki jo sko-
zi notranje žarišče pripisuje nekomu drugemu, sam – kot primarni žarišče-
valec –, demantiral, v slednjem primeru pa ne; nasprotno, zdi se, da je sla-
bo preverljiva trditev neznanega sekundarnega žariščevalca uvod v zastra-
nitev, ki je v smislu historične kontinuitete slabo postavljena in kvari struk-
turo pripovedi;158 umeščena je natanko med epizodo o prvem sestanku za-
rotnikov (17.1–6) in Katilinov govor, ki jim je namenjen (20.1–17).
155 C 17.1: Igitur circiter Kalendas Iunias ...
156 »Bili pa so pri tem načrtu udeleženi, le da bolj v ozadju, tudi mnogi drugi plemiški, ki jih je
bolj kot gmotno stanje ali kaka druga stiska podžigalo upanje na oblast.«
157 »V tistem času so bili tudi takšni, ki so bili prepričani, da je z zaroto seznanjen tudi M. Lici-
nij Kras; ker je bil Gn. Pompej, njegov osebni sovražnik, na čelu velike vojske, naj bi /Kras/
želel, da bi vpliv kogar koli že narasel proti Pompejevemu, pri tem pa se nadejal, da bo v pri-
meru uspeha zarotnikov sam zlahka postal njihov prvak.«
158 R. Syme, Sallust, Berkeley, Los Angeles, London 2002, 100.
