Page 117 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 117
De Catilinae coniuratione
kativno pripoved daje vtis, da gre vseskozi za pripoved »brez žarišča« s po-
trebno historično avtorizacijo.
Moment je toliko bolj ključne narave zato, ker pripovedovalec takoj za-
tem preide v kratek opis razmer v Italiji, s čimer poveže notranje, moralno
koruptivno stanje posameznika prek njegovega ožjega s širšimi z razmera-
mi v družbi, pri čemer so vezni element Sulanci, argument pa se znova za-
ključi s Katilino: his amicis sociisque confisus Catilina ... ... quod plerique
Sullani milites ... civile bellum exoptabant ... in Italia nullus exercitus ...
→ ea prorsus opportuna Catilinae.
Pripovedovalec je še vedno osredotočen na Katilino in sulance, ki slu-
žijo kot najpomembnejšo sredstvo za ilustracijo razmer tik pred zaroto;
»zgodovinski prerez« razmer v Italiji, kjer pripovedovalec znova zaide v
asindeton, je malodane kratka notica:
16.5 In Italia nullus exercitus, Cn. Pompeius in extremis terris bellum gerebat; ipsi
consulatum petenti magna spes, senatus nihil sane intentus: tutae tranquillaeque
res omnes, sed ea prorsus opportuna Catilinae.152
Vsaj v eni trditvi – in Italia nullus exercitus –, ta notica tudi ni povsem
točna; tik pred izbruhom zarote je pred mestom na triumf z delom vojske
še vedno čakal Q. Marcius Rex (konzul 68 pr. Kr.) in Q. Caecilius Metel-
lus Creticus (konzul 69 pr. Kr.), podobno tudi L. Licinius Lucullus (kon-
zul 74. Pr. Kr.), kakor izvemo pri Ciceronu;153 v nadaljevanju, v tridesetem
poglavju, pripovedovalec tej svoji trditvi tudi sam nasprotuje:
30.3 Igitur senati decreto Q. Marcius Rex Faesulas, Q. Metellus Creticus in
Apuliam circumque ea loca missi — hi utrique ad urbem imperatores erant,
impediti ne triumpharent calumnia paucorum quibus omnia honesta atque
inhonesta vendere mos erat – ...154
Znova naj opozorimo na parentezo (hi utrique ... mos erat), znotraj ka-
tere si pripovedovalec očitno dovoli oseben komentar v sozvočju z otvorit-
veno tezo moralnega razkroja v prologu.
152 »V Italiji ni bilo nobene vojske, Gn. Pompej se je vojskoval v daljnih deželah, sam se je z veli-
kim upanjem nadejal konzulata, senat ni slutil ničesar; vse je bilo popolnoma varno in mir-
no in prav te razmere so Katilini nadvse ustrezale.«
153 Cic. Mur. 37: L. Luculli exercitus qui ad triumphum convenerat idem comitiis L. Murenae
praesto fuit ...
154 »Senat je torej z odlokom poslal Kv. Markija Reksa v Fajsule, Kv. Metela Kretskega pa v
Apulijo in okoliške kraje – oba poveljnika sta bila pred mestom in zaman čakala na triumf,
ki jima ga je branila spletkarska škodoželjnost skupinice posameznikov, ki prav vsemu, ča-
stnemu ali nečastnemu, postavijo ceno – ...«
kativno pripoved daje vtis, da gre vseskozi za pripoved »brez žarišča« s po-
trebno historično avtorizacijo.
Moment je toliko bolj ključne narave zato, ker pripovedovalec takoj za-
tem preide v kratek opis razmer v Italiji, s čimer poveže notranje, moralno
koruptivno stanje posameznika prek njegovega ožjega s širšimi z razmera-
mi v družbi, pri čemer so vezni element Sulanci, argument pa se znova za-
ključi s Katilino: his amicis sociisque confisus Catilina ... ... quod plerique
Sullani milites ... civile bellum exoptabant ... in Italia nullus exercitus ...
→ ea prorsus opportuna Catilinae.
Pripovedovalec je še vedno osredotočen na Katilino in sulance, ki slu-
žijo kot najpomembnejšo sredstvo za ilustracijo razmer tik pred zaroto;
»zgodovinski prerez« razmer v Italiji, kjer pripovedovalec znova zaide v
asindeton, je malodane kratka notica:
16.5 In Italia nullus exercitus, Cn. Pompeius in extremis terris bellum gerebat; ipsi
consulatum petenti magna spes, senatus nihil sane intentus: tutae tranquillaeque
res omnes, sed ea prorsus opportuna Catilinae.152
Vsaj v eni trditvi – in Italia nullus exercitus –, ta notica tudi ni povsem
točna; tik pred izbruhom zarote je pred mestom na triumf z delom vojske
še vedno čakal Q. Marcius Rex (konzul 68 pr. Kr.) in Q. Caecilius Metel-
lus Creticus (konzul 69 pr. Kr.), podobno tudi L. Licinius Lucullus (kon-
zul 74. Pr. Kr.), kakor izvemo pri Ciceronu;153 v nadaljevanju, v tridesetem
poglavju, pripovedovalec tej svoji trditvi tudi sam nasprotuje:
30.3 Igitur senati decreto Q. Marcius Rex Faesulas, Q. Metellus Creticus in
Apuliam circumque ea loca missi — hi utrique ad urbem imperatores erant,
impediti ne triumpharent calumnia paucorum quibus omnia honesta atque
inhonesta vendere mos erat – ...154
Znova naj opozorimo na parentezo (hi utrique ... mos erat), znotraj ka-
tere si pripovedovalec očitno dovoli oseben komentar v sozvočju z otvorit-
veno tezo moralnega razkroja v prologu.
152 »V Italiji ni bilo nobene vojske, Gn. Pompej se je vojskoval v daljnih deželah, sam se je z veli-
kim upanjem nadejal konzulata, senat ni slutil ničesar; vse je bilo popolnoma varno in mir-
no in prav te razmere so Katilini nadvse ustrezale.«
153 Cic. Mur. 37: L. Luculli exercitus qui ad triumphum convenerat idem comitiis L. Murenae
praesto fuit ...
154 »Senat je torej z odlokom poslal Kv. Markija Reksa v Fajsule, Kv. Metela Kretskega pa v
Apulijo in okoliške kraje – oba poveljnika sta bila pred mestom in zaman čakala na triumf,
ki jima ga je branila spletkarska škodoželjnost skupinice posameznikov, ki prav vsemu, ča-
stnemu ali nečastnemu, postavijo ceno – ...«
