Page 116 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 116
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
Žariščevalec – nekdo tretji, neimenovan –, je izražen v tretji osebi gla-
gola creditur, ožariščenec je Katilina in njegov zločin. Posebej moramo
opozoriti na dejstvo, da pripovedovalec, ki sicer skozi lasten žariščevalski
kot komentira tudi notranje stanje protagonista – Katiline (15.4: ita con-
scientia mentem excitam vastabat), trditev o Katilinovem umoru izposta-
vlja skozi poseben kot (notranjega) žarišča, za kar ne more biti razlog po-
manjkanje gotovih virov, ker je referenca na voljo pri Ciceronu.149 Omem-
bo umora Katilinovega sina nato pripovedovalec v funkciji karakterizaci-
je komentira poudarjeno prvoosebno (15.3: quae quidem res mihi in primis
videtur causa fuisse facinus maturandi), vendar v kontekstu zarote – causa
facinus maturandi –, s tem pa se poudarja vtis napovedovanega »profesio-
nalnega« pristopa k opisovanemu predmetu (4.3: quam verissume potero):
pripovedovalec Katilinovo zasebnost prepušča nekomu tretjemu, o zaroti
pa govori prvoosebno.
Za na videz nepreverljive govorice ( fama) v 14.7 in 15.2–3 pripovedo-
valec, tako se zdi, noče prevzeti osebne odgovornosti, ki bi kompromitirala
njegovo historiografsko avtoriteto; k tej dikciji, ki spominja na Herodoto-
vo tehniko prezentiranja historičnega materiala, ne da bi se zavezal njegovi
dejanskosti, se v pripovedi, kot bomo pokazali na ustreznih mestih, pripo-
vedovalec zateče še večkrat v pripovedi.150
Šestnajsto poglavje vsebuje še eno pomembno sekvenco notranjega pri-
povednega gledišča, kjer pa se ga pripovedovalec še tesneje oklene;
16.3 Si causa peccandi in praesens minus suppetebat, nihilo minus insontis sicuti
sontis circumvenire, iugulare: scilicet, ne per otium torpescerent manus aut animus, gra-
tuito potius malus atque crudelis erat.151
Odvisnik ne per otium torpescerent manus aut animus izraža namero –
notranji miselni proces, katerega subjekt je Katilina, v tem primeru torej
žariščevalec; ker pa je odvisnik vpet v pripoved, ki je v celoti v indikativ-
ni dikciji, se bralec sreča s situacijo, pri kateri je Katilinovo notranje žari-
šče »ujeto med oklepaji«, če se lahko tako izrazimo: pripoved od pripove-
dovalčevega žariščevalskega kota zaniha h Katilini in nato nazaj. Čeprav je
namera jasen znak notranjega žarišča, pa vpetost tega odlomka v sicer indi-
149 Cic. Cat. 1.14: nuper cum morte superioris uxoris novis nuptiis locum vacuefecisses, non-
ne etiam alio incredibili scelere hoc scelus cumulavisti? – »Mar nisi, ko ti je pred nedavnim
umrla žena in si dobil proste roke za nov zakon, tega zločina še poglobil z drugim, hujšim?«
150 O tem natančneje v nadaljevanju; gl. obravnavo Katilinovega govora 22.1.
151 »Če kdaj ravno ni bilo priročnega razloga za zločin, je zalezoval in moril brez razlike tako
nedolžne kot tudi krive; v zločinski krutosti je vztrajal brez pravega povoda, bržkone zato,
da bi roke in vest v pomanjkanju dejavnosti ne izgubile ostrine.«
Žariščevalec – nekdo tretji, neimenovan –, je izražen v tretji osebi gla-
gola creditur, ožariščenec je Katilina in njegov zločin. Posebej moramo
opozoriti na dejstvo, da pripovedovalec, ki sicer skozi lasten žariščevalski
kot komentira tudi notranje stanje protagonista – Katiline (15.4: ita con-
scientia mentem excitam vastabat), trditev o Katilinovem umoru izposta-
vlja skozi poseben kot (notranjega) žarišča, za kar ne more biti razlog po-
manjkanje gotovih virov, ker je referenca na voljo pri Ciceronu.149 Omem-
bo umora Katilinovega sina nato pripovedovalec v funkciji karakterizaci-
je komentira poudarjeno prvoosebno (15.3: quae quidem res mihi in primis
videtur causa fuisse facinus maturandi), vendar v kontekstu zarote – causa
facinus maturandi –, s tem pa se poudarja vtis napovedovanega »profesio-
nalnega« pristopa k opisovanemu predmetu (4.3: quam verissume potero):
pripovedovalec Katilinovo zasebnost prepušča nekomu tretjemu, o zaroti
pa govori prvoosebno.
Za na videz nepreverljive govorice ( fama) v 14.7 in 15.2–3 pripovedo-
valec, tako se zdi, noče prevzeti osebne odgovornosti, ki bi kompromitirala
njegovo historiografsko avtoriteto; k tej dikciji, ki spominja na Herodoto-
vo tehniko prezentiranja historičnega materiala, ne da bi se zavezal njegovi
dejanskosti, se v pripovedi, kot bomo pokazali na ustreznih mestih, pripo-
vedovalec zateče še večkrat v pripovedi.150
Šestnajsto poglavje vsebuje še eno pomembno sekvenco notranjega pri-
povednega gledišča, kjer pa se ga pripovedovalec še tesneje oklene;
16.3 Si causa peccandi in praesens minus suppetebat, nihilo minus insontis sicuti
sontis circumvenire, iugulare: scilicet, ne per otium torpescerent manus aut animus, gra-
tuito potius malus atque crudelis erat.151
Odvisnik ne per otium torpescerent manus aut animus izraža namero –
notranji miselni proces, katerega subjekt je Katilina, v tem primeru torej
žariščevalec; ker pa je odvisnik vpet v pripoved, ki je v celoti v indikativ-
ni dikciji, se bralec sreča s situacijo, pri kateri je Katilinovo notranje žari-
šče »ujeto med oklepaji«, če se lahko tako izrazimo: pripoved od pripove-
dovalčevega žariščevalskega kota zaniha h Katilini in nato nazaj. Čeprav je
namera jasen znak notranjega žarišča, pa vpetost tega odlomka v sicer indi-
149 Cic. Cat. 1.14: nuper cum morte superioris uxoris novis nuptiis locum vacuefecisses, non-
ne etiam alio incredibili scelere hoc scelus cumulavisti? – »Mar nisi, ko ti je pred nedavnim
umrla žena in si dobil proste roke za nov zakon, tega zločina še poglobil z drugim, hujšim?«
150 O tem natančneje v nadaljevanju; gl. obravnavo Katilinovega govora 22.1.
151 »Če kdaj ravno ni bilo priročnega razloga za zločin, je zalezoval in moril brez razlike tako
nedolžne kot tudi krive; v zločinski krutosti je vztrajal brez pravega povoda, bržkone zato,
da bi roke in vest v pomanjkanju dejavnosti ne izgubile ostrine.«
