Page 115 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 115
De Catilinae coniuratione 

mus/corpus – za razliko od opisa v petem poglavju pa je tu posebej izposta-
vljeno, kako se ta zločinski animus manifestira na Katilinovi zunanjosti:

15.1–5 Iam primum adulescens Catilina multa nefanda stupra fecerat, cum vir-
gine nobili, cum sacerdote Vestae, alia huiusce modi contra ius fasque. Postre-
mo captus amore Aureliae Orestillae, cuius praeter formam nihil umquam bo-
nus laudavit, quod ea nubere illi dubitabat timens privignum adulta aetate, pro cer-
to creditur necato filio vacuam domum scelestis nuptiis fecisse. Quae quidem res mihi in
primis videtur causa fuisse facinus maturandi. Namque animus inpurus, dis ho-
minibusque infestus, neque vigiliis neque quietibus sedari poterat: ita conscien-
tia mentem excitam vastabat. Igitur color ei exsanguis, foedi oculi, citus modo,
modo tardus incessus: prorsus in facie vultuque vecordia inerat.146

V opisu bralec, ki Katilinove zunanjosti iz poprejšnje karakterizacije
ne pozna, prepozna zgolj blazneža; pripovedovalca na tem mestu zanima
predvsem razmerje med protagonistovim duševnim stanjem in njegovo zu-
nanjostjo.147 Bistven moment je v tem, za kakšno vrsto argumentacije gre; v
pričujočem odlomku, ki je blizu karakterizaciji iz petega poglavja (5.4: ani-
mus audax, subdolus, varius, cuius rei lubet simulator ac dissimulator, alie-
ni adpetens, sui profusus, ardens in cupiditatibus ...), vanjo pa pripovedova-
lec znova vnaša tudi dramatični moment blaznosti zaradi krivde,148 se ta
sklicuje na moralno dikcijo iz prologa (animus impurus ... infestus), ki ga,
kakor smo ugotovili ob analizi prologa, postavlja v vlogo avtoritete, torej v
tem primeru lahko postavlja oseben komentar (videtur mihi) brez historič-
no preverljive podlage; a se haec licentia.

V odlomku, katerega dikcija je zavoljo karakterizacije mestoma precej
posplošujoča (15.1: alia huiusce modi contra ius fasque ...), zaznamo tudi
eno sekvenco notranjega pripovednega žarišča:

15.2–3 pro certo creditur /sc. Catilina/ necato filio vacuam domum scelestis
nuptiis fecisse. Quae quidem res mihi in primis videtur causa fuisse facinus
maturandi.

146 »Katilina se je bil že kot mladenič vdal mnogim gnusnim pregreham – z deklico iz pleme-
nite družine, z Vestino svečenico ... zagrešil pa je še marsikaj drugega proti zakonu in pro-
ti nravem. Nazadnje ga je omrežila Avrelija Orestila, na kateri nihče spodoben nikdar ni
pohvalil drugega kot vnanjost; ker je iz strahu pred odraslim pastorkom odlašala s poroko
s Katilino, je znano, in v to nihče ne dvomi, da je ta z umorom lastnega sina v hiši napravil
prostor za zločinski zakon. To dejanje je bilo po mojem eden glavnih razlogov, da je pohitel
z zaroto. Zločinska duša, sovražna bogovom in ljudem, ni našla miru ne podnevi ne pono-
či, tako zelo je vest mučila nemirnega duha. Bil je zato ves bled in srepega pogleda, včasih ži-
vahnega, drugič zopet omahujočega koraka; pogled in poteze obraza so izdajale blaznost.«

147 A. T. Wilkins, Villain or Hero: Sallust‘s Portrayal of Catiline, New York 1994, 37.
148 Prim. C 5.7.
   110   111   112   113   114   115   116   117   118   119   120