Page 113 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 113
De Catilinae coniuratione
nov govor proti Katilini, ki se mu bomo posvetili v nadaljevanju, opazi-
mo stvarno adaptacijo Teopompovega opisa Filipa II. in njegovega kroga
pristašev:
εἰ δὲ καὶ μὴ τοιοῦτός τις <ὢν> ἐληλύθει ὑπὸ τοῦ βίου καὶ τῆς διαίτης τῆς
Μακεδονικῆς ταχεὼς ἐκείνοις ὅμοιος ἐγίνετο134
14.4 quod si quis etiam a culpa vacuus in amicitiam eius inciderat, cotidiano
usu atque illecebris facile par similisque ceteris efficiebatur135
Opis je sociološka ilustracija razmer,136 ki služi namenu pripovedoval-
ca, ki se v petnajstem, osrednjem poglavju opisa Katilinovih sozarotnikov
znova osredotoči na Katilino kot osrednji element razkrajajoče se genera-
cije (iuventus), ki je po pripovedovalčevem opisu ranljiva – eorum animi
molles etiam et fluxi dolis haud difficulter capiebantur (14.5), Katilina pa je
aktivni katalizator njihovega moralnega razkroja: postremo neque sumptui
neque modestiae suae parcere, dum illos obnoxios fidosque sibi faceret (14.6).
Posebno pozornost moramo nameniti povzemanju Ciceronove dikci-
je iz drugega govora proti Katilini: in his gregibus omnes aleatores, omnes
adulteri, omnes inpuri inpudicique versantur:137
14.2 Nam quicumque inpudicus, adulter, ganeo, manu, ventre, pene bona pa-
tria laceraverat quique alienum aes grande conflaverat ...138
V problematičnem odlomku,139 v katerem se z dvojnim asindetom v hi-
astičnem stavu (impudicus – adulter – ganeo 1 manu – ventre – pene) pri-
povedovalec tesneje približa dikciji iz prologa in Katilino ter njegove pri-
staše v sozvočju z nasprotjem animus ≠ corpus, imperium ≠ servitium ize-
nači s pecora iz uvodnih trditev v prologu;140 obenem pa zavrne Ciceronovo
dikcijo iz Cat. 2.23, kjer izraz impudicique namiguje na homoseksualnost
med udeleženci zarote:141
134 FGrHist 115 F 224, 225; »Tudi če je kdo, ki ni bil tak, prišel pod vpliv načina življenja Ma-
kedoncev, je kaj kmalu tudi sam postal prav tak kot oni ...«
135 »Če pa je v njihovo sredino zašel kdo, ki še ni bil pokvarjen, je ob vsakdanjem druženju in
zgledih zlahka tudi sam postal prav tak kot drugi ...«
136 K. Büchner, Sallust, 329.
137 Cic. Cat. 2.23.
138 »Vsak brezsramnež, pohotnež in lahkoživec, ki je s kockami, razsipnostjo in razuzdanostjo
prišel ob podedovano premoženje in si nabral dolgov ...«
139 Predvsem zaradi neenotne tekstne tradicije: v nekaterih kodeksih se namesto impudicus po-
javlja aleo; prim. G. M. Paul, Sallust, Catiline 14.2, Phoenix 39 (1985), št. 2.
140 R. P. Hock, Servile Behavior in Sallust‘s Bellum Catilinae, CW 82 (1988), 17.
141 G. M. Paul, n. d., 160.
nov govor proti Katilini, ki se mu bomo posvetili v nadaljevanju, opazi-
mo stvarno adaptacijo Teopompovega opisa Filipa II. in njegovega kroga
pristašev:
εἰ δὲ καὶ μὴ τοιοῦτός τις <ὢν> ἐληλύθει ὑπὸ τοῦ βίου καὶ τῆς διαίτης τῆς
Μακεδονικῆς ταχεὼς ἐκείνοις ὅμοιος ἐγίνετο134
14.4 quod si quis etiam a culpa vacuus in amicitiam eius inciderat, cotidiano
usu atque illecebris facile par similisque ceteris efficiebatur135
Opis je sociološka ilustracija razmer,136 ki služi namenu pripovedoval-
ca, ki se v petnajstem, osrednjem poglavju opisa Katilinovih sozarotnikov
znova osredotoči na Katilino kot osrednji element razkrajajoče se genera-
cije (iuventus), ki je po pripovedovalčevem opisu ranljiva – eorum animi
molles etiam et fluxi dolis haud difficulter capiebantur (14.5), Katilina pa je
aktivni katalizator njihovega moralnega razkroja: postremo neque sumptui
neque modestiae suae parcere, dum illos obnoxios fidosque sibi faceret (14.6).
Posebno pozornost moramo nameniti povzemanju Ciceronove dikci-
je iz drugega govora proti Katilini: in his gregibus omnes aleatores, omnes
adulteri, omnes inpuri inpudicique versantur:137
14.2 Nam quicumque inpudicus, adulter, ganeo, manu, ventre, pene bona pa-
tria laceraverat quique alienum aes grande conflaverat ...138
V problematičnem odlomku,139 v katerem se z dvojnim asindetom v hi-
astičnem stavu (impudicus – adulter – ganeo 1 manu – ventre – pene) pri-
povedovalec tesneje približa dikciji iz prologa in Katilino ter njegove pri-
staše v sozvočju z nasprotjem animus ≠ corpus, imperium ≠ servitium ize-
nači s pecora iz uvodnih trditev v prologu;140 obenem pa zavrne Ciceronovo
dikcijo iz Cat. 2.23, kjer izraz impudicique namiguje na homoseksualnost
med udeleženci zarote:141
134 FGrHist 115 F 224, 225; »Tudi če je kdo, ki ni bil tak, prišel pod vpliv načina življenja Ma-
kedoncev, je kaj kmalu tudi sam postal prav tak kot oni ...«
135 »Če pa je v njihovo sredino zašel kdo, ki še ni bil pokvarjen, je ob vsakdanjem druženju in
zgledih zlahka tudi sam postal prav tak kot drugi ...«
136 K. Büchner, Sallust, 329.
137 Cic. Cat. 2.23.
138 »Vsak brezsramnež, pohotnež in lahkoživec, ki je s kockami, razsipnostjo in razuzdanostjo
prišel ob podedovano premoženje in si nabral dolgov ...«
139 Predvsem zaradi neenotne tekstne tradicije: v nekaterih kodeksih se namesto impudicus po-
javlja aleo; prim. G. M. Paul, Sallust, Catiline 14.2, Phoenix 39 (1985), št. 2.
140 R. P. Hock, Servile Behavior in Sallust‘s Bellum Catilinae, CW 82 (1988), 17.
141 G. M. Paul, n. d., 160.
