Page 114 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 114
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
14.7 Scio fuisse nonnullos, qui ita existumarent: iuventutem, quae domum Catilinae
frequentabat, parum honeste pudicitiam habuisse; sed ex aliis rebus magis quam
quod cuiquam id compertum foret, haec fama valebat.142
Odlomek je posebej zanimiv, ker pripovedovalec Ciceronovo mnenje o
nenaravnih spolnih praksah zavrača tako, da se s premikom pripovednega
žarišča »odpove« neposredni avtorizaciji povedanega; vsebuje eno sekven-
co notranjega pripovednega žarišča:
14.7 /scio fuisse/ nonnullos, qui ita existumarent: iuventutem, quae
domum Catilinae frequentabat, parum honeste pudicitiam habuisse
Žariščevalec v odlomku so nekateri (nonnullos) – in sicer eksplicitno
drugostopenjski žariščevalec, ker gre za akuzativ, odvisen od scio, ki im-
plicira prvostopenjskega žariščevalca, tj. pripovedovalca –, dejavnost žari-
ščevanja so menili (existumarent) in (drugostopenjski) ožariščenec mladi-
na, ki je obiskovala Katilinov dom (iuventutem ...). Pripovedovalec podatek
obravnava kot govorico ( fama), ki jo v polemiki z mnenjem v sekvenci no-
tranjega žarišča (prvooosebno) zavrača: sed ex aliis rebus magis quam quod
cuiquam id compertum foret, haec fama valebat.
Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je, zakaj se pripovedovalec tu od-
poveduje neposredni izjavi, pač pa jo raje zaupa drugostopenjskemu žari-
ščevalcu? Razlaga, da tu pripovedovalec v izrazu nonnulli dejansko nami-
guje na Cicerona (zlasti ob že omenjeni refutaciji govorice – fama), se ne
zdi nemogoča, vendar pa bi lahko ugovarjali trditvi, da skuša z njim pole-
mizirati na ironičen način.143 Takšna razlaga se zdi privlačna zlasti ob in-
terpretaciji odlomka 22.3,144 vendar pa pripovedovalec Cicerona izrecno
omenja kot egregius homo novus (23.6), kar njegov odnos do Cicerona po-
stavlja v posebno luč. Kot bomo pokazali v nadaljevanju, gre za posebno
pripovedno strategijo, ki je v idejnem sozvočju s podobo zgodovinopisne-
ga pripovedovalca.
V nadaljevanju se pripovedovalec ne izogiba prvoosebnim izjavam, kar
vidimo že v petnajstem poglavju. V opisu, ki se v posameznih aluzijah moč-
no opira na motive iz tragiškega literarnega sveta,145 pripovedovalec opisu-
je človeka, ki se je pregrešil ne le proti normam človeškega sveta, kakor jih
je bil predstavil v prologu, temveč tudi proti božjim zakonom; v redkem
primeru fizičnega opisa zunanjosti se pripovedovalec vrne k dualizmu ani-
142 »Kolikor mi je znano, so bili nekateri tudi mnenja, da je mladina, ki se je zbirala na Katilino-
vem domu, sramotno nečistovala, toda te govorice temeljijo na vse prej kot trdnih dokazih.«
143 T. R. S. Broughton, Was Sallust fair to Cicero?, TAPhA 67 (1936), 42.
144Gl. str. 130.
145 A. Foucher, Nature et formes de l‘«histoire tragique» à Rome, Latomus 59 (2000), 787–789.
14.7 Scio fuisse nonnullos, qui ita existumarent: iuventutem, quae domum Catilinae
frequentabat, parum honeste pudicitiam habuisse; sed ex aliis rebus magis quam
quod cuiquam id compertum foret, haec fama valebat.142
Odlomek je posebej zanimiv, ker pripovedovalec Ciceronovo mnenje o
nenaravnih spolnih praksah zavrača tako, da se s premikom pripovednega
žarišča »odpove« neposredni avtorizaciji povedanega; vsebuje eno sekven-
co notranjega pripovednega žarišča:
14.7 /scio fuisse/ nonnullos, qui ita existumarent: iuventutem, quae
domum Catilinae frequentabat, parum honeste pudicitiam habuisse
Žariščevalec v odlomku so nekateri (nonnullos) – in sicer eksplicitno
drugostopenjski žariščevalec, ker gre za akuzativ, odvisen od scio, ki im-
plicira prvostopenjskega žariščevalca, tj. pripovedovalca –, dejavnost žari-
ščevanja so menili (existumarent) in (drugostopenjski) ožariščenec mladi-
na, ki je obiskovala Katilinov dom (iuventutem ...). Pripovedovalec podatek
obravnava kot govorico ( fama), ki jo v polemiki z mnenjem v sekvenci no-
tranjega žarišča (prvooosebno) zavrača: sed ex aliis rebus magis quam quod
cuiquam id compertum foret, haec fama valebat.
Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je, zakaj se pripovedovalec tu od-
poveduje neposredni izjavi, pač pa jo raje zaupa drugostopenjskemu žari-
ščevalcu? Razlaga, da tu pripovedovalec v izrazu nonnulli dejansko nami-
guje na Cicerona (zlasti ob že omenjeni refutaciji govorice – fama), se ne
zdi nemogoča, vendar pa bi lahko ugovarjali trditvi, da skuša z njim pole-
mizirati na ironičen način.143 Takšna razlaga se zdi privlačna zlasti ob in-
terpretaciji odlomka 22.3,144 vendar pa pripovedovalec Cicerona izrecno
omenja kot egregius homo novus (23.6), kar njegov odnos do Cicerona po-
stavlja v posebno luč. Kot bomo pokazali v nadaljevanju, gre za posebno
pripovedno strategijo, ki je v idejnem sozvočju s podobo zgodovinopisne-
ga pripovedovalca.
V nadaljevanju se pripovedovalec ne izogiba prvoosebnim izjavam, kar
vidimo že v petnajstem poglavju. V opisu, ki se v posameznih aluzijah moč-
no opira na motive iz tragiškega literarnega sveta,145 pripovedovalec opisu-
je človeka, ki se je pregrešil ne le proti normam človeškega sveta, kakor jih
je bil predstavil v prologu, temveč tudi proti božjim zakonom; v redkem
primeru fizičnega opisa zunanjosti se pripovedovalec vrne k dualizmu ani-
142 »Kolikor mi je znano, so bili nekateri tudi mnenja, da je mladina, ki se je zbirala na Katilino-
vem domu, sramotno nečistovala, toda te govorice temeljijo na vse prej kot trdnih dokazih.«
143 T. R. S. Broughton, Was Sallust fair to Cicero?, TAPhA 67 (1936), 42.
144Gl. str. 130.
145 A. Foucher, Nature et formes de l‘«histoire tragique» à Rome, Latomus 59 (2000), 787–789.
