Page 112 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 112
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
buerat) je osrednji moment drugega dela razširjenega prologa s posebnim
razlogom: v tem okolju se je oblikoval posameznik, kot je bil Katilina, ki
se je v Sulovi vojski odlikoval z zločini že pred letom 80 pr. Kr.129 Domina-
tio Sullana je arhetipsko okolje, v katerem se je posameznik, kot je Katili-
na, sploh lahko oblikoval130 – trditev, h kateri se bo pripovedovalec v pripo-
vedi večkrat vrnil;131 obdobje neposredno po dominatio Sullana, ki ga pri-
povedovalec obravnava v 36.4–39.4, zavzema diametralno sredino celotne
razprave.Osredotočanje na iuventus v dvanajstem poglavju je del vsesko-
zi prisotne pripovedne strategije, pri kateri pripovedovalec na kratko od-
pre novo poglavje svoje pripovedi, h kateremu se kasneje vrne v obliki pri-
povedne zanke; čeprav dvanajsto poglavje tvori del zgoraj opisanega loka,
pa v resnici z njim meri že naprej, v štirinajsto poglavje, k opisu Katiline in
njegovih sozarotnikov. Izraz iuventus je v prologu še rabljen indiskrimina-
torno in ga v resnici ni mogoče povezati zgolj z nobiles;132 mišljena je mla-
dina na splošno, kar kaže tudi specificirana raba izraza iuventus v poveza-
vi z nobiles v 17.6: ceterum iuventus pleraque, sed maxume nobilium, Cati-
linae inceptis favebat ...
S podrobno razčlenitvijo »prologa 1.1–4.5« in »razširjenega prologa
5.9–13« smo zaključili pomemben del pričujoče razprave; k teoretičnim
izhodiščem, ki smo jih oblikovali v zvezi s figuro pripovedovalca in njego-
vo tesno navezavo na izpostavljene moralne koncepte, se bomo v nadalje-
vanju vseskozi vračali – ne le pri obravnavi pripovedi v Katilinovi zaroti,
temveč tudi v Jugurtinski vojni. Nadaljevanje te analize je skladno z naslo-
vom disertacije posvečeno predvsem obravnavi nihanju pripovednega gle-
dišča oz. žarišča v pripovedi, manj pa podrobni členitvi in zgodovinskemu
komentarju besedila.
14.1 –16.5: Katilina in njegovi sozarotniki
Ob koncu traktata o zgodovini Rima se pripovedovalec vrne h Katilini,
ki ga je bežno že okarakteriziral v petem poglavju. Poglavja 14–16 vsebuje-
jo obravnavo Katilinovih sozarotnikov; poleg dominatio Sullana, h kateri se
pripovedovalec večkrat vrne, je podpora, ki jo je Katilina užival pri soude-
leženci zarote, pomemben moment, ki se v pripovedi pojavlja še večkrat.133
Opis, ki znova kaže precejšnje naslanjanje na topoi, vendar je argumen-
tacija izvirna; v odlomku, v katerem zasledimo jasen namig na Cicero-
129 A. Keaveney, J. C. G. Strachan, L. Catilina Legatus: Sallust, Histories 1.46M, CQ 31 (1981),
št. 2, 364–365.
130 D. J. Stewart, Sallust and Fortuna, History and Theory 7 (1968), št. 3, 305.
131 C 16.4; 21.4; 28.4; 36.4–39.4.
132 Prim. W. Schur, Sallust als Historiker, Stuttgart 1934, 27.
133 C 21.4, 28.4, 37.6, 37.9.
buerat) je osrednji moment drugega dela razširjenega prologa s posebnim
razlogom: v tem okolju se je oblikoval posameznik, kot je bil Katilina, ki
se je v Sulovi vojski odlikoval z zločini že pred letom 80 pr. Kr.129 Domina-
tio Sullana je arhetipsko okolje, v katerem se je posameznik, kot je Katili-
na, sploh lahko oblikoval130 – trditev, h kateri se bo pripovedovalec v pripo-
vedi večkrat vrnil;131 obdobje neposredno po dominatio Sullana, ki ga pri-
povedovalec obravnava v 36.4–39.4, zavzema diametralno sredino celotne
razprave.Osredotočanje na iuventus v dvanajstem poglavju je del vsesko-
zi prisotne pripovedne strategije, pri kateri pripovedovalec na kratko od-
pre novo poglavje svoje pripovedi, h kateremu se kasneje vrne v obliki pri-
povedne zanke; čeprav dvanajsto poglavje tvori del zgoraj opisanega loka,
pa v resnici z njim meri že naprej, v štirinajsto poglavje, k opisu Katiline in
njegovih sozarotnikov. Izraz iuventus je v prologu še rabljen indiskrimina-
torno in ga v resnici ni mogoče povezati zgolj z nobiles;132 mišljena je mla-
dina na splošno, kar kaže tudi specificirana raba izraza iuventus v poveza-
vi z nobiles v 17.6: ceterum iuventus pleraque, sed maxume nobilium, Cati-
linae inceptis favebat ...
S podrobno razčlenitvijo »prologa 1.1–4.5« in »razširjenega prologa
5.9–13« smo zaključili pomemben del pričujoče razprave; k teoretičnim
izhodiščem, ki smo jih oblikovali v zvezi s figuro pripovedovalca in njego-
vo tesno navezavo na izpostavljene moralne koncepte, se bomo v nadalje-
vanju vseskozi vračali – ne le pri obravnavi pripovedi v Katilinovi zaroti,
temveč tudi v Jugurtinski vojni. Nadaljevanje te analize je skladno z naslo-
vom disertacije posvečeno predvsem obravnavi nihanju pripovednega gle-
dišča oz. žarišča v pripovedi, manj pa podrobni členitvi in zgodovinskemu
komentarju besedila.
14.1 –16.5: Katilina in njegovi sozarotniki
Ob koncu traktata o zgodovini Rima se pripovedovalec vrne h Katilini,
ki ga je bežno že okarakteriziral v petem poglavju. Poglavja 14–16 vsebuje-
jo obravnavo Katilinovih sozarotnikov; poleg dominatio Sullana, h kateri se
pripovedovalec večkrat vrne, je podpora, ki jo je Katilina užival pri soude-
leženci zarote, pomemben moment, ki se v pripovedi pojavlja še večkrat.133
Opis, ki znova kaže precejšnje naslanjanje na topoi, vendar je argumen-
tacija izvirna; v odlomku, v katerem zasledimo jasen namig na Cicero-
129 A. Keaveney, J. C. G. Strachan, L. Catilina Legatus: Sallust, Histories 1.46M, CQ 31 (1981),
št. 2, 364–365.
130 D. J. Stewart, Sallust and Fortuna, History and Theory 7 (1968), št. 3, 305.
131 C 16.4; 21.4; 28.4; 36.4–39.4.
132 Prim. W. Schur, Sallust als Historiker, Stuttgart 1934, 27.
133 C 21.4, 28.4, 37.6, 37.9.
