Page 111 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 111
De Catilinae coniuratione
Primerjava med ambitio in avaritia je povsem v skladu s shemo vre-
dnot, kakor jo je pripovedovalec gradil do te točke; prav tako kot je virtus
nekaj, kar imajo lahko tako dobri kakor tudi slabi posamezniki,127 je tudi
ambitio – čeprav je obravnavana kot vitium –, lahko pozitivna kategorija
(propius virtutem), ki je potemtakem lahko prisotna v vseh obdobjih mo-
ralnega razvoja ali razkroja države (zato se zdi razprava o »razvojnih sto-
pnjah« moralnega razkroja rimske države – zlasti še v kronološki urejeno-
sti –, odveč); izrazito slaba postane šele, če je njen subjekt slab posameznik:
hunc /sc. Catilinam/ post dominationem L. Sullae lubido maxuma invase-
rat rei publicae capiundae ... (5.6) Avaritia – simptom moralnega razkro-
ja države –, je za razliko od ambitio izključno negativna etična kategorija:
avaritiam omnia vitia habere putant.128
Če nadaljujemo Katonovo paradigmo, je ena od hib (vitium), ki jih
vključuje (habet) pohlep (avaritia), tudi luxuria; slednjo pripovedovalec
tesno povezuje s Sulovim obdobjem (11.4–8), kar je nakazal že prej, v 5.6
(glej zgoraj). V dvanajstem in trinajstem poglavju pripovedovalec zaključi
svojo etično argumentacijo z zasukom k problematičnemu subjektu luxu-
ria – tj. iuventus v dvanajstem poglavju (očiten kontrast z izkustvenim pri-
povedovalcem, ki so ga vitia zavedla zgolj za kratek čas, 3.3: pro virtute ...
avaritia vigebant) in njenemu tipičnemu predstavniku – Katilini (13.4–5).
Dobršen del enajstega poglavja, pa dvanajsto in trinajsto poglavje pred-
stavljajo historično ohlapen lok, ki prelomno točko v razvoju države – pa-
dec Kartagine –, povežejo s Katilino:
padec Kartagine razmah avaritia Sula/luxuria luxuria/iuven-
tus Katilina
V drugem delu razširjenega prologa 6–13 sta resneje konkretizirani (če-
prav še vedno v zgolj bežnih obrisih) zgolj dve historični epizodi, tj. padec
Kartagine in Sulovo obdobje. Sula je ob dveh omembah, v 5.6 in 11.4–8,
pritegnjen v Katilinovo zaroto kot ena ključnih figur. Za razliko od ekspli-
citne omembe Katiline v povezavi s tem obdobjem v prvem primeru (5.6:
hunc post dominationem L. Sullae lubido maxuma invaserat rei publicae ca-
piundae) je ta povezava v drugem primeru na videz posredna, vendar ho-
tena; omemba Sulove vojske kot enega najhujših simptomov dekadence v
ostrem nasprotju z zgledi preteklosti (11.5: huc accedebat, quod L. Sulla
exercitum ... contra morem maiorum luxuriose nimisque liberaliter ha-
sti ne premore, do njih pomaga z zvijačami in prevaro. Pohlep je sla po denarju, po katerem
pameten človek pač ne hrepeni ...«
127 M. McDonnell, Roman Manliness. Virtus and the Roman Republic. Cambridge, New York
2006, 6.
128 Cat. Frg. 82.10 J.
Primerjava med ambitio in avaritia je povsem v skladu s shemo vre-
dnot, kakor jo je pripovedovalec gradil do te točke; prav tako kot je virtus
nekaj, kar imajo lahko tako dobri kakor tudi slabi posamezniki,127 je tudi
ambitio – čeprav je obravnavana kot vitium –, lahko pozitivna kategorija
(propius virtutem), ki je potemtakem lahko prisotna v vseh obdobjih mo-
ralnega razvoja ali razkroja države (zato se zdi razprava o »razvojnih sto-
pnjah« moralnega razkroja rimske države – zlasti še v kronološki urejeno-
sti –, odveč); izrazito slaba postane šele, če je njen subjekt slab posameznik:
hunc /sc. Catilinam/ post dominationem L. Sullae lubido maxuma invase-
rat rei publicae capiundae ... (5.6) Avaritia – simptom moralnega razkro-
ja države –, je za razliko od ambitio izključno negativna etična kategorija:
avaritiam omnia vitia habere putant.128
Če nadaljujemo Katonovo paradigmo, je ena od hib (vitium), ki jih
vključuje (habet) pohlep (avaritia), tudi luxuria; slednjo pripovedovalec
tesno povezuje s Sulovim obdobjem (11.4–8), kar je nakazal že prej, v 5.6
(glej zgoraj). V dvanajstem in trinajstem poglavju pripovedovalec zaključi
svojo etično argumentacijo z zasukom k problematičnemu subjektu luxu-
ria – tj. iuventus v dvanajstem poglavju (očiten kontrast z izkustvenim pri-
povedovalcem, ki so ga vitia zavedla zgolj za kratek čas, 3.3: pro virtute ...
avaritia vigebant) in njenemu tipičnemu predstavniku – Katilini (13.4–5).
Dobršen del enajstega poglavja, pa dvanajsto in trinajsto poglavje pred-
stavljajo historično ohlapen lok, ki prelomno točko v razvoju države – pa-
dec Kartagine –, povežejo s Katilino:
padec Kartagine razmah avaritia Sula/luxuria luxuria/iuven-
tus Katilina
V drugem delu razširjenega prologa 6–13 sta resneje konkretizirani (če-
prav še vedno v zgolj bežnih obrisih) zgolj dve historični epizodi, tj. padec
Kartagine in Sulovo obdobje. Sula je ob dveh omembah, v 5.6 in 11.4–8,
pritegnjen v Katilinovo zaroto kot ena ključnih figur. Za razliko od ekspli-
citne omembe Katiline v povezavi s tem obdobjem v prvem primeru (5.6:
hunc post dominationem L. Sullae lubido maxuma invaserat rei publicae ca-
piundae) je ta povezava v drugem primeru na videz posredna, vendar ho-
tena; omemba Sulove vojske kot enega najhujših simptomov dekadence v
ostrem nasprotju z zgledi preteklosti (11.5: huc accedebat, quod L. Sulla
exercitum ... contra morem maiorum luxuriose nimisque liberaliter ha-
sti ne premore, do njih pomaga z zvijačami in prevaro. Pohlep je sla po denarju, po katerem
pameten človek pač ne hrepeni ...«
127 M. McDonnell, Roman Manliness. Virtus and the Roman Republic. Cambridge, New York
2006, 6.
128 Cat. Frg. 82.10 J.
