Page 110 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 110
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
Vprašanje, ali branje poglavij 10–12 res dopušča interpretacijo, da
obravnava konceptov ambitio, avaritia, luxuria predlaga tudi kronologi-
jo moralnega razkroja v rimski družbi, je za to razpravo sicer povsem po-
stranskega pomena, vendar si bomo zlasti zaradi pogojne razlage, da do ne-
katerih navideznih neskladij v pripovedi prihaja zaradi »malomarnega
pisanja«120 oz. »malomarnega razmišljanja«,121 dovolili krajšo zastranitev
na to temo.
Težko sprejemljiva se zdi zlasti intepretacija o treh stopnjah moralne-
ga razkroja rimske družbe:122 a) obdobje, ko je prevladovala ambitio; b) ob-
dobje, ko je nastopila avaritia;123 c) obdobje, ko je avaritio prešla v luxu-
ria (11.4). Branje odlomka 12.2 to razlago onemogoča: igitur ex divitiis iu-
ventutem luxuria atque avaritia cum superbia invasere ... Korekcija raz-
lage besedila v smer interpretacije o dveh obdobjih korupcije se sicer zdi
pravilnejša,124 vendar nam besedilo prologa tudi v tem primeru narekuje
zadržanost, saj se zdi, da si pripovedovalec nasprotuje:
10.3 Igitur primo pecuniae, deinde imperi cupido crevit
11.1 Sed primo magis ambitio quam avaritia animos hominum exercebat
Neskladje med odlomkoma je zgolj navidezno, če sprejmemo razlago,
da raba prislovov primo ... deinde nima nujno časovnega pomena temveč
predstavlja naštevanje negativnih konceptov po pomembnosti (10.3) in
šele nato po historičnem sosledju (11.1).125
Ena ključnih trditev za interpretacijo poglavij 10–12 (pa tudi za obli-
kovanje vtisa o nameri pripovedovalca v teh poglavjih) pa se nahaja v 11.
poglavju:
11.1–3 Sed primo magis ambitio quam avaritia animos hominum exercebat,
quod tamen vitium propius virtutem erat. Nam gloriam, honorem, imperi-
um bonus et ignavus aeque sibi exoptant; sed ille vera via nititur, huic quia bo-
nae artes desunt, dolis atque fallaciis contendit. Avaritia pecuniae studium ha-
bet, quam nemo sapiens concupivit ...126
120 P. McGushin, Bellum Catilinae. A Commentary. London 1977, 91.
121 D. F. Conley, The Interpretation of Sallust Catiline 10,1–11,3, CPh 76 (1981), 122.
122 D. C. Earl, The Political Thought of Sallust, 13–15.
123 Earl (The Political Thought of Sallust, 15) ta prehod na podlagi citata iz Jugurtinske vojne
(41.9) postavlja v obdobje bratov Grakh.
124 D. F. Conley, The Stages of Rome‘s Decline in Sallust‘s Historical Theory, Hermes 109
(1981).
125 K. Büchner, Sallust, 320.
126 »Vendar pa je sprva človeškega duha podžigalo bolj častihlepje kot pa pohlep, torej tista
hiba, ki je bližja kreposti. Po slavi, časti in oblasti namreč hrepeni vrl človek enako kakor
malopriden, le da si prvi zanje prizadeva po pravi poti, medtem ko si drugi, ki lepih čedno-
Vprašanje, ali branje poglavij 10–12 res dopušča interpretacijo, da
obravnava konceptov ambitio, avaritia, luxuria predlaga tudi kronologi-
jo moralnega razkroja v rimski družbi, je za to razpravo sicer povsem po-
stranskega pomena, vendar si bomo zlasti zaradi pogojne razlage, da do ne-
katerih navideznih neskladij v pripovedi prihaja zaradi »malomarnega
pisanja«120 oz. »malomarnega razmišljanja«,121 dovolili krajšo zastranitev
na to temo.
Težko sprejemljiva se zdi zlasti intepretacija o treh stopnjah moralne-
ga razkroja rimske družbe:122 a) obdobje, ko je prevladovala ambitio; b) ob-
dobje, ko je nastopila avaritia;123 c) obdobje, ko je avaritio prešla v luxu-
ria (11.4). Branje odlomka 12.2 to razlago onemogoča: igitur ex divitiis iu-
ventutem luxuria atque avaritia cum superbia invasere ... Korekcija raz-
lage besedila v smer interpretacije o dveh obdobjih korupcije se sicer zdi
pravilnejša,124 vendar nam besedilo prologa tudi v tem primeru narekuje
zadržanost, saj se zdi, da si pripovedovalec nasprotuje:
10.3 Igitur primo pecuniae, deinde imperi cupido crevit
11.1 Sed primo magis ambitio quam avaritia animos hominum exercebat
Neskladje med odlomkoma je zgolj navidezno, če sprejmemo razlago,
da raba prislovov primo ... deinde nima nujno časovnega pomena temveč
predstavlja naštevanje negativnih konceptov po pomembnosti (10.3) in
šele nato po historičnem sosledju (11.1).125
Ena ključnih trditev za interpretacijo poglavij 10–12 (pa tudi za obli-
kovanje vtisa o nameri pripovedovalca v teh poglavjih) pa se nahaja v 11.
poglavju:
11.1–3 Sed primo magis ambitio quam avaritia animos hominum exercebat,
quod tamen vitium propius virtutem erat. Nam gloriam, honorem, imperi-
um bonus et ignavus aeque sibi exoptant; sed ille vera via nititur, huic quia bo-
nae artes desunt, dolis atque fallaciis contendit. Avaritia pecuniae studium ha-
bet, quam nemo sapiens concupivit ...126
120 P. McGushin, Bellum Catilinae. A Commentary. London 1977, 91.
121 D. F. Conley, The Interpretation of Sallust Catiline 10,1–11,3, CPh 76 (1981), 122.
122 D. C. Earl, The Political Thought of Sallust, 13–15.
123 Earl (The Political Thought of Sallust, 15) ta prehod na podlagi citata iz Jugurtinske vojne
(41.9) postavlja v obdobje bratov Grakh.
124 D. F. Conley, The Stages of Rome‘s Decline in Sallust‘s Historical Theory, Hermes 109
(1981).
125 K. Büchner, Sallust, 320.
126 »Vendar pa je sprva človeškega duha podžigalo bolj častihlepje kot pa pohlep, torej tista
hiba, ki je bližja kreposti. Po slavi, časti in oblasti namreč hrepeni vrl človek enako kakor
malopriden, le da si prvi zanje prizadeva po pravi poti, medtem ko si drugi, ki lepih čedno-
