Page 109 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 109
De Catilinae coniuratione
– concordia maxuma ≠ minuma avaritia (9.1)
– magnifici in suppliciis deorum, domi parci, in amicos fideles (9.2)
– audacia in bello + aequitas in pace (9.3)
K temu pa se pridružuje še simbol urejene, funkcionalne države – ius
bonum, ki implicira vladavino zakonov: ius bonumque apud eos non legi-
bus magis quam natura valebat (9.1). Fortuna je nasprotje urejenemu stanju
vladavine zakonov; stanje odsotnosti kreposti (virtus),118 ko je vse prepušče-
no naključju namesto ratio: sed ubi labore atque iustitia res publica crevit ...
Carthago, aemula imperi Romani, ab stirpe interiit ... saevire fortuna ac mi-
scere omnia coepit (10.1).
Poleg očitnih nasprotij prej izpostavljenim konceptom virtus (7.5 igi-
tur talibus viris non labor insolitus, non locus ullus asper aut arduus erat,
non armatus hostis formidulosus: virtus omnia domuerat ≠ 10.2 qui labo-
res, pericula, dubias atque asperas res facile toleraverant, iis otium divitia-
eque optanda alias, oneri miseriaeque fuere) so v desetem poglavju izposta-
vljena predvsem znamenja propadanja virtus, ki se kaže v razvoju ambitio,
avaritia in luxuria.
Iz argumentacije v 10.3–5 je razvidno, da pripovedovalec enači pecu-
niae cupido = avaritia, imperi cupido = ambitio; s podrobnejšo razlago teh
dveh konceptov, kakor si ju predstavlja pripovedovalec, se vnovič ustvarja
prostor, v katerem se ta bralcu kaže kot moralna avtoriteta:
10.3–6 Igitur primo pecuniae, deinde imperi cupido crevit: ea quasi materies
omnium malorum fuere. Namque avaritia fidem, probitatem ceterasque artis
bonas subvortit; pro his superbiam, crudelitatem, deos neglegere, omnia ve-
nalia habere edocuit. Ambitio multos mortalis falsos fieri subegit, aliud cla-
usum in pectore, aliud in lingua promptum habere, amicitias inimicitiasque
non ex re, sed ex commodo aestumare magisque voltum quam ingenium bo-
num habere. Haec primo paulatim crescere, interdum vindicari; post, ubi
contagio quasi pestilentia invasit, civitas inmutata, imperium ex iustissumo
atque optumo crudele intolerandumque factum.119
118 A. Klinz, Sallust als Geschichtsdenker, G 85 (1978), 515; D. S. Levene, Sallust‘s Catiline
and Cato the Censor, CQ 50 (2000), št. 1, 179.
119 »Najprej se je začelo razraščati poželenje po denarju, nato po oblasti in to dvoje je postalo
tako rekoč vir vsega zla. Kajti pohlep je spodnesel zaupanje, poštenost in druge lepe čedno-
sti, ter jih namesto tega izpridil v nadutost, okrutnost, malomarnost do bogov in zavest, da
je vse naprodaj. Častihlepje pa je mnoge naučilo neiskrenosti, da so eno imeli skrito v srcu,
nekaj drugega pa jim je bilo na jeziku, merilo prijateljstva in sovraštva jim jim je postala ko-
rist in zunanja lepota je veljala več kot pošten značaj. Te hibe so se sprva le počasi razrašča-
le in občasno so jih še zatrli; toda sčasoma je nesnaga kakor kuga preplavila družbo in jo do
dna spremenila, država pa se je iz najpravičnejše in najboljše, spremenila v okrutno in nezno-
sno.«
– concordia maxuma ≠ minuma avaritia (9.1)
– magnifici in suppliciis deorum, domi parci, in amicos fideles (9.2)
– audacia in bello + aequitas in pace (9.3)
K temu pa se pridružuje še simbol urejene, funkcionalne države – ius
bonum, ki implicira vladavino zakonov: ius bonumque apud eos non legi-
bus magis quam natura valebat (9.1). Fortuna je nasprotje urejenemu stanju
vladavine zakonov; stanje odsotnosti kreposti (virtus),118 ko je vse prepušče-
no naključju namesto ratio: sed ubi labore atque iustitia res publica crevit ...
Carthago, aemula imperi Romani, ab stirpe interiit ... saevire fortuna ac mi-
scere omnia coepit (10.1).
Poleg očitnih nasprotij prej izpostavljenim konceptom virtus (7.5 igi-
tur talibus viris non labor insolitus, non locus ullus asper aut arduus erat,
non armatus hostis formidulosus: virtus omnia domuerat ≠ 10.2 qui labo-
res, pericula, dubias atque asperas res facile toleraverant, iis otium divitia-
eque optanda alias, oneri miseriaeque fuere) so v desetem poglavju izposta-
vljena predvsem znamenja propadanja virtus, ki se kaže v razvoju ambitio,
avaritia in luxuria.
Iz argumentacije v 10.3–5 je razvidno, da pripovedovalec enači pecu-
niae cupido = avaritia, imperi cupido = ambitio; s podrobnejšo razlago teh
dveh konceptov, kakor si ju predstavlja pripovedovalec, se vnovič ustvarja
prostor, v katerem se ta bralcu kaže kot moralna avtoriteta:
10.3–6 Igitur primo pecuniae, deinde imperi cupido crevit: ea quasi materies
omnium malorum fuere. Namque avaritia fidem, probitatem ceterasque artis
bonas subvortit; pro his superbiam, crudelitatem, deos neglegere, omnia ve-
nalia habere edocuit. Ambitio multos mortalis falsos fieri subegit, aliud cla-
usum in pectore, aliud in lingua promptum habere, amicitias inimicitiasque
non ex re, sed ex commodo aestumare magisque voltum quam ingenium bo-
num habere. Haec primo paulatim crescere, interdum vindicari; post, ubi
contagio quasi pestilentia invasit, civitas inmutata, imperium ex iustissumo
atque optumo crudele intolerandumque factum.119
118 A. Klinz, Sallust als Geschichtsdenker, G 85 (1978), 515; D. S. Levene, Sallust‘s Catiline
and Cato the Censor, CQ 50 (2000), št. 1, 179.
119 »Najprej se je začelo razraščati poželenje po denarju, nato po oblasti in to dvoje je postalo
tako rekoč vir vsega zla. Kajti pohlep je spodnesel zaupanje, poštenost in druge lepe čedno-
sti, ter jih namesto tega izpridil v nadutost, okrutnost, malomarnost do bogov in zavest, da
je vse naprodaj. Častihlepje pa je mnoge naučilo neiskrenosti, da so eno imeli skrito v srcu,
nekaj drugega pa jim je bilo na jeziku, merilo prijateljstva in sovraštva jim jim je postala ko-
rist in zunanja lepota je veljala več kot pošten značaj. Te hibe so se sprva le počasi razrašča-
le in občasno so jih še zatrli; toda sčasoma je nesnaga kakor kuga preplavila družbo in jo do
dna spremenila, država pa se je iz najpravičnejše in najboljše, spremenila v okrutno in nezno-
sno.«
