Page 108 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 108
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
ὑποδεέστερα ὄντα τῆς φήμης καὶ τοῦ νῦν περὶ αὐτῶν διὰ τοὺς ποιητὰς λόγου
κατεσχηκότος.116
V obeh poglavjih – sedmem in devetem –, pripovedovalec svojo argu-
mentacijo podpre z dikcijo zgodovinopisne avtoritete: Memorare possum,
quibus in locis maxumas hostium copias populus Romanus parva manu fu-
derit ... (7.1); Quarum rerum ego maxuma documenta haec habeo ... (9.4),
vendar je njegova je, kot smo že ugotovili, v historiografskem smislu celo-
ten razširjeni prolog 6–12 bistveno prepovršen, da bi ga sploh obravnavali
kot ekskurz o zgodovini Rima – pravih zgodovinopisnih ambicij tu pripo-
vedovalec v bistvu nima.
To jasno kaže tudi dikcija v devetem poglavju, v katerem na način, ki
smo ga že izpostavili,117 vsebinsko zaključuje razmišljanje o virtus (9.2: iur-
gia, discordias, simultates cum hostibus exercebant, cives cum civibus de vir-
tute certabant) in njenih manifestacijah v sedmem poglavju, ki jih povze-
ma z izrazom boni mores colebantur v 9.1. Deveto poglavje je tako prostor,
v katerem pripovedovalec izvede dva manevra: rekapitulacijo svoje doseda-
nje dikcije o tem, kaj so boni mores, ki jih pogojuje s pojavom urejene druž-
be v res publica (6.2–7) – in uvod v drugi del razširjenega prologa, v kate-
rem se osredotoči na propad države.
Struktura poglavij 10–13 se od poglavij 6–12 ne razlikuje bistveno:
prav kakor v primeru prvega dela »razširjenega prologa« bi lahko tudi ve-
čji del drugega dela v celoti izostal – o propadu države je skoraj vse poveda-
no že v desetem poglavju, poglavji 11 in 12 pa služita predvsem razčlenitvi
izpostavljenih negativnih učinkov propada. Celoten traktat o moralnem
propadu Rima je ilustracija trditve v 5.8: incitabant praeterea corrupti ci-
vitatis mores, quos pessuma ac divorsa inter se mala, luxuria atque avaritia,
vexabant. Tudi v drugem delu razširjenega prologa je eno poglavje rezervi-
rano za aplikacijo izpostavljenih konceptov, ki na prvi pogled nima prave
zveze s pripovedjo; v tem delu je to trinajsto poglavje, o katerem bomo na-
tančneje spregovorili v nadaljevanju.
Pomembno opažanje je, da pripovedovalec pozitivne koncepte, ki jih
je izpostavil v prologu 1.1–4.5 in v prvem delu razširjenega prologa, posta-
vlja v urejeni prostor države (6.2 postquam res eorum civibus, moribus, agris
aucta satis prospera satisque pollens videbatur); deveto poglavje tako pred-
stavlja rekapitulacijo moralnih vrednot, ki jih je v okviru splošnega pojma
virtus preciziral kot bonae artes:
116 Thuc. 1.11.3.
117 Gl. str. 73.
ὑποδεέστερα ὄντα τῆς φήμης καὶ τοῦ νῦν περὶ αὐτῶν διὰ τοὺς ποιητὰς λόγου
κατεσχηκότος.116
V obeh poglavjih – sedmem in devetem –, pripovedovalec svojo argu-
mentacijo podpre z dikcijo zgodovinopisne avtoritete: Memorare possum,
quibus in locis maxumas hostium copias populus Romanus parva manu fu-
derit ... (7.1); Quarum rerum ego maxuma documenta haec habeo ... (9.4),
vendar je njegova je, kot smo že ugotovili, v historiografskem smislu celo-
ten razširjeni prolog 6–12 bistveno prepovršen, da bi ga sploh obravnavali
kot ekskurz o zgodovini Rima – pravih zgodovinopisnih ambicij tu pripo-
vedovalec v bistvu nima.
To jasno kaže tudi dikcija v devetem poglavju, v katerem na način, ki
smo ga že izpostavili,117 vsebinsko zaključuje razmišljanje o virtus (9.2: iur-
gia, discordias, simultates cum hostibus exercebant, cives cum civibus de vir-
tute certabant) in njenih manifestacijah v sedmem poglavju, ki jih povze-
ma z izrazom boni mores colebantur v 9.1. Deveto poglavje je tako prostor,
v katerem pripovedovalec izvede dva manevra: rekapitulacijo svoje doseda-
nje dikcije o tem, kaj so boni mores, ki jih pogojuje s pojavom urejene druž-
be v res publica (6.2–7) – in uvod v drugi del razširjenega prologa, v kate-
rem se osredotoči na propad države.
Struktura poglavij 10–13 se od poglavij 6–12 ne razlikuje bistveno:
prav kakor v primeru prvega dela »razširjenega prologa« bi lahko tudi ve-
čji del drugega dela v celoti izostal – o propadu države je skoraj vse poveda-
no že v desetem poglavju, poglavji 11 in 12 pa služita predvsem razčlenitvi
izpostavljenih negativnih učinkov propada. Celoten traktat o moralnem
propadu Rima je ilustracija trditve v 5.8: incitabant praeterea corrupti ci-
vitatis mores, quos pessuma ac divorsa inter se mala, luxuria atque avaritia,
vexabant. Tudi v drugem delu razširjenega prologa je eno poglavje rezervi-
rano za aplikacijo izpostavljenih konceptov, ki na prvi pogled nima prave
zveze s pripovedjo; v tem delu je to trinajsto poglavje, o katerem bomo na-
tančneje spregovorili v nadaljevanju.
Pomembno opažanje je, da pripovedovalec pozitivne koncepte, ki jih
je izpostavil v prologu 1.1–4.5 in v prvem delu razširjenega prologa, posta-
vlja v urejeni prostor države (6.2 postquam res eorum civibus, moribus, agris
aucta satis prospera satisque pollens videbatur); deveto poglavje tako pred-
stavlja rekapitulacijo moralnih vrednot, ki jih je v okviru splošnega pojma
virtus preciziral kot bonae artes:
116 Thuc. 1.11.3.
117 Gl. str. 73.
