Page 107 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 107
De Catilinae coniuratione
Pripovedovalec hoče povedati: gloria (7.6) – vrednota, za katero so se
tales viri (7.5) najbolj potegovali: sed gloriae maxumum certamen inter ipsos
erat ... (7.6) –, je končno stvaren in otipljiv dosežek zgolj, če so izjemna de-
janja ustrezno zabeležena – ita eorum qui fecere virtus tanta habetur, quan-
tum eam verbis potuere extollere praeclara ingenia (8.4), s čimer pripovedo-
valec še enkrat ponovi misel iz 3.2 facta dictis exaequanda sunt. Veznik sed
ima tu jasneje izražen protivni pomen; ta vtis namreč pomaga ustvarjati
raba veznika at v 8.5: at populo Romano numquam ea copia fuit ...
Ambicijo, da bi zgodovinopisje predstavil kot sorednji element zgodo-
vinskega procesa, pripovedovalec utemelji s historičnim argumentom:
8.1–5 Atheniensium res gestae, sicuti ego aestumo, satis amplae magnifica-
eque fuere, verum aliquanto minores tamen, quam fama feruntur. Sed quia
provenere ibi scriptorum magna ingenia, per terrarum orbem Atheniensi-
um facta pro maxumis celebrantur. ... At populo Romano numquam ea co-
pia fuit ...114
Primerjava rimskega ljudstva z Atenci je premišljena; pripovedovalec
se znotraj te primerjave statusno izenači z zgodovinopisci, ki so pisali zgo-
dovino Atencev. To svojo ambicijo jasno izrazi v 8.5 at populo Romano nu-
mquam ea copia fuit ..., pri čemer se sklicuje tudi na Katona:
Frg. 83 Leonides Laco, qui simile apud Thermopylas fecit, propter eius vir-
tutes omnis Graecia gloriam atque gratiam praecipuam claritudinis inclitis-
simae decoravere monumentis: signis, statuis, elogiis, historiis aliisque rebus
gratissimum id eius factum habuere; at tribuno militum /sc. Q. Caedicio/
parva laus pro factis relicta, qui idem fecerat atque rem servaverat.115
Vrzel, ki zeva pri Rimljanih, pripovedovalec zapolnjuje sam; očitna je
hotena primerjava zlasti s Tukididom, pri katerem najdemo tudi vzpore-
dnico za trditev, da je zgodovina imenitna toliko, kolikor je imeniten zapis
o njej, ki je v pripovedi Katilinove zarote mestoma celo dobesedno povzeta
(označeno s podčrtanim besedilom): δηλοῦται /sc. τὰ Τρωικὰ/ τοῖς ἔργοις
114 »Dejanja Atencev so bila po mojem mnenju sicer naravnost veličastna, a vendar zaostajajo
za svojo slavo. Ker pa so tam z uspehom ustvarjali veliki pisateljski umi, se dejanja Atencev
proslavljajo povsod po svetu kot največji dosežki. ... Rimsko ljudstvo pa te možnosti ni ime-
lo ...«
115 Cato, Orig. frg. 83 (pri Gell. 3,17,19): »Lakedajmoncu Leonidu, ki je podobno ravnal pri
Termopilah, je Grčija za njegovo krepost izkazala izjemno čast in slavo z daleč slovitimi obe-
ležji: njegovo dejanje so so slavili z upodobitvami, kipi, hvalnicami, zgodovinskimi opisi in
še na vse mogoče načine. Vojaškemu tribunu /tj. Kv. Kajdikiju, op. prev./, ki je z enakim rav-
nanjem rešil položaj, pa so za njegova dejanja izkazali prav skromno hvalo.«
Pripovedovalec hoče povedati: gloria (7.6) – vrednota, za katero so se
tales viri (7.5) najbolj potegovali: sed gloriae maxumum certamen inter ipsos
erat ... (7.6) –, je končno stvaren in otipljiv dosežek zgolj, če so izjemna de-
janja ustrezno zabeležena – ita eorum qui fecere virtus tanta habetur, quan-
tum eam verbis potuere extollere praeclara ingenia (8.4), s čimer pripovedo-
valec še enkrat ponovi misel iz 3.2 facta dictis exaequanda sunt. Veznik sed
ima tu jasneje izražen protivni pomen; ta vtis namreč pomaga ustvarjati
raba veznika at v 8.5: at populo Romano numquam ea copia fuit ...
Ambicijo, da bi zgodovinopisje predstavil kot sorednji element zgodo-
vinskega procesa, pripovedovalec utemelji s historičnim argumentom:
8.1–5 Atheniensium res gestae, sicuti ego aestumo, satis amplae magnifica-
eque fuere, verum aliquanto minores tamen, quam fama feruntur. Sed quia
provenere ibi scriptorum magna ingenia, per terrarum orbem Atheniensi-
um facta pro maxumis celebrantur. ... At populo Romano numquam ea co-
pia fuit ...114
Primerjava rimskega ljudstva z Atenci je premišljena; pripovedovalec
se znotraj te primerjave statusno izenači z zgodovinopisci, ki so pisali zgo-
dovino Atencev. To svojo ambicijo jasno izrazi v 8.5 at populo Romano nu-
mquam ea copia fuit ..., pri čemer se sklicuje tudi na Katona:
Frg. 83 Leonides Laco, qui simile apud Thermopylas fecit, propter eius vir-
tutes omnis Graecia gloriam atque gratiam praecipuam claritudinis inclitis-
simae decoravere monumentis: signis, statuis, elogiis, historiis aliisque rebus
gratissimum id eius factum habuere; at tribuno militum /sc. Q. Caedicio/
parva laus pro factis relicta, qui idem fecerat atque rem servaverat.115
Vrzel, ki zeva pri Rimljanih, pripovedovalec zapolnjuje sam; očitna je
hotena primerjava zlasti s Tukididom, pri katerem najdemo tudi vzpore-
dnico za trditev, da je zgodovina imenitna toliko, kolikor je imeniten zapis
o njej, ki je v pripovedi Katilinove zarote mestoma celo dobesedno povzeta
(označeno s podčrtanim besedilom): δηλοῦται /sc. τὰ Τρωικὰ/ τοῖς ἔργοις
114 »Dejanja Atencev so bila po mojem mnenju sicer naravnost veličastna, a vendar zaostajajo
za svojo slavo. Ker pa so tam z uspehom ustvarjali veliki pisateljski umi, se dejanja Atencev
proslavljajo povsod po svetu kot največji dosežki. ... Rimsko ljudstvo pa te možnosti ni ime-
lo ...«
115 Cato, Orig. frg. 83 (pri Gell. 3,17,19): »Lakedajmoncu Leonidu, ki je podobno ravnal pri
Termopilah, je Grčija za njegovo krepost izkazala izjemno čast in slavo z daleč slovitimi obe-
ležji: njegovo dejanje so so slavili z upodobitvami, kipi, hvalnicami, zgodovinskimi opisi in
še na vse mogoče načine. Vojaškemu tribunu /tj. Kv. Kajdikiju, op. prev./, ki je z enakim rav-
nanjem rešil položaj, pa so za njegova dejanja izkazali prav skromno hvalo.«
