Page 106 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 106
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
7.1 Sed ea tempestate coepere se quisque magis extollere magisque ingeni-
um in promptu habere. Nam regibus boni quam mali suspectiores sunt sem-
perque iis aliena virtus formidulosa est.
…
9.1 Igitur domi militaeque boni mores colebantur; concordia maxuma, minu-
ma avaritia erat; ius bonumque apud eos non legibus magis quam natura va-
lebat.
V sedmem poglavju se pripovedovalec tako zadrži pri virtus corporis v
povezavi z res militaris, vendar razčleni pojem kolektiva, ki ga je poprej v
besedilu splošno imenoval Romani (6.5) ali pa civitas (7.3) in ki ga ob kon-
cu sedmega poglavja (7.7) znova imenuje populus Romanus:
7.4 Iam primum iuventus, simul ac belli patiens erat, in castris per laborem usum
militiae discebat magisque in decoris armis et militaribus equis quam in scortis
atque conviviis lubidinem habebant. Igitur talibus viris non labor insolitus, non
locus ullus asper aut arduus erat, non armatus hostis formidulosus: virtus omnia
domuerat.113
Asindeton ob koncu citiranega odlomka znova kaže na večjo angažira-
nost pripovedovalca, ki tako v sedmem poglavju razvije koncepte, na kate-
re je opozoril v 1.5 z mislijo sed diu … certamen fuit vine corporis an virtute
animi res militaris magis procederet, na katero v prologu 1.1–4.5 še ni v ce-
loti odgovoril.
Osmo poglavje na prvi pogled nima nobene prave povezave s predho-
dnim poglavjem ali poglavjem, ki sledi, vendar je skrbno umeščeno na sre-
do sklopa o vzponu države (6.1–9.5), vsebinsko pa se navezuje na poglav-
ji 3.1–4.2, natančneje na ugotovitve o pomenu zgodovinopisja v primerja-
vi z dejanji, ki jih opisuje v 3.1–2.; ob tem postane jasno, da so poglavja o
vzponu Rima, za katera smo že ugotovili, da bi v historičnem smislu lah-
ko izostala, v funkciji izgradnje figure pripovedovalca, predvsem pa v utr-
ditvi vloge zgodovinopisja kot enega osrednjih elementov zgodovine neke
skupnosti – in posledično utrditvi vloge (pripovedovalca) zgodovinopisca
kot ene osrednjih osebnosti (te) zgodovine. To je pripovedovalec že nakazal
v 3.1 najprej s trditvijo pulchrum est bene facere rei publicae, sed etiam bene
dicere haud absurdum est in nato še s poskusom izenačitve dveh dejavnosti,
bene facere in bene dicere v 3.2.
113 »Že mladina se je vse od tedaj, ko je bila sposobna za vojaško službo, v vojaških taborih na-
porno urila v bojnih spretnostih; bleščeče orožje in bojni konji so ji bili bolj v veselje kot pa
družba vlačug in vdajanje pijančevanju. Takšnim možem torej ni bil noben napor tuj, nobe-
no ozemlje prestrmo ali neprehodno, noben oborožen sovražnik strašen; krepost je prema-
gala vse.«
7.1 Sed ea tempestate coepere se quisque magis extollere magisque ingeni-
um in promptu habere. Nam regibus boni quam mali suspectiores sunt sem-
perque iis aliena virtus formidulosa est.
…
9.1 Igitur domi militaeque boni mores colebantur; concordia maxuma, minu-
ma avaritia erat; ius bonumque apud eos non legibus magis quam natura va-
lebat.
V sedmem poglavju se pripovedovalec tako zadrži pri virtus corporis v
povezavi z res militaris, vendar razčleni pojem kolektiva, ki ga je poprej v
besedilu splošno imenoval Romani (6.5) ali pa civitas (7.3) in ki ga ob kon-
cu sedmega poglavja (7.7) znova imenuje populus Romanus:
7.4 Iam primum iuventus, simul ac belli patiens erat, in castris per laborem usum
militiae discebat magisque in decoris armis et militaribus equis quam in scortis
atque conviviis lubidinem habebant. Igitur talibus viris non labor insolitus, non
locus ullus asper aut arduus erat, non armatus hostis formidulosus: virtus omnia
domuerat.113
Asindeton ob koncu citiranega odlomka znova kaže na večjo angažira-
nost pripovedovalca, ki tako v sedmem poglavju razvije koncepte, na kate-
re je opozoril v 1.5 z mislijo sed diu … certamen fuit vine corporis an virtute
animi res militaris magis procederet, na katero v prologu 1.1–4.5 še ni v ce-
loti odgovoril.
Osmo poglavje na prvi pogled nima nobene prave povezave s predho-
dnim poglavjem ali poglavjem, ki sledi, vendar je skrbno umeščeno na sre-
do sklopa o vzponu države (6.1–9.5), vsebinsko pa se navezuje na poglav-
ji 3.1–4.2, natančneje na ugotovitve o pomenu zgodovinopisja v primerja-
vi z dejanji, ki jih opisuje v 3.1–2.; ob tem postane jasno, da so poglavja o
vzponu Rima, za katera smo že ugotovili, da bi v historičnem smislu lah-
ko izostala, v funkciji izgradnje figure pripovedovalca, predvsem pa v utr-
ditvi vloge zgodovinopisja kot enega osrednjih elementov zgodovine neke
skupnosti – in posledično utrditvi vloge (pripovedovalca) zgodovinopisca
kot ene osrednjih osebnosti (te) zgodovine. To je pripovedovalec že nakazal
v 3.1 najprej s trditvijo pulchrum est bene facere rei publicae, sed etiam bene
dicere haud absurdum est in nato še s poskusom izenačitve dveh dejavnosti,
bene facere in bene dicere v 3.2.
113 »Že mladina se je vse od tedaj, ko je bila sposobna za vojaško službo, v vojaških taborih na-
porno urila v bojnih spretnostih; bleščeče orožje in bojni konji so ji bili bolj v veselje kot pa
družba vlačug in vdajanje pijančevanju. Takšnim možem torej ni bil noben napor tuj, nobe-
no ozemlje prestrmo ali neprehodno, noben oborožen sovražnik strašen; krepost je prema-
gala vse.«
