Page 105 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 105
De Catilinae coniuratione
Kontrast med tema dvema poloma poglabljata tudi dve sekvenci z no-
tranjim pripovednim žariščem v sedmem poglavju:
7.2 nam regibus boni quam mali suspectiores sunt semperque iis
aliena virtus formidulosa est
7.6 eas divitias, eam bonam famam magnamque nobilitatem puta-
bant /sc. viri/.
Tako v prvem kot v drugem primeru sta (drugostopenjska) žariščevalca
obenem tudi ožariščenca. V prvem primeru je žariščevalec izražen z dati-
vom regibus – »kraljem«, notranje žarišče pa z dvema izrazoma – suspecti-
ores sunt (ožariščenec boni) in formidulosa est (ožariščenec aliena virtus). V
drugem primeru je žariščevalec izražen s kolektivnim izrazom viri, dejav-
nost žariščenja pa z nevtralnim izrazom putabant; ožariščenec je v drugem
primeru bona fama magnaque nobilitas.
V obeh odlomkih gre za primer prevzetega žarišča – misli žariščevalcev
niso izražene v premem govoru, tako da pripovedovalec obakrat »misli«
skupaj z drugostopenjskim žariščevalcem oz. se oklene njegovega mnenja.
Glede na prej izraženo stališče pripovedovalca do ključnih etičnih koncep-
tov, razvitih v prologu 1.1–4.5, lahko na vprašanje, kdo v obeh sekvencah
notranjega žarišča v resnici »misli« oz. »čuti«, odgovorimo, da se misli
obeh drugostopenjskih žariščevalcem povsem vklapljajo v shemo vrednot
prvostopenjskega žariščevalca–pripovedovalca.
Učinek sedmega poglavja je tako predvsem v krepitvi kontrasta med
posamezniki – v tem primeru reges (v 5.1 Katilina kot predstavnik aristo-
kracije) –, in kolektivom – viri. Ob tem moramo opozoriti na prvič jasno
izraženo asociacijo virtus s pozitivno kakovostno opredelitvijo njenega no-
silca oz. nosilcev: boni (suspectiores sunt quam mali) … aliena virtus ( for-
midulosa est); v 7.3 pripovedovalec izhaja iz lastne definicije virtus, ki jo je
bil razvil v prologu 1.1–4.5, in zavzame jasno stališče, da so boni (plural! –
ne pa npr. bonus quisque) tisti, ki so njeni nosilci. S tem pripovedovalec ja-
sno spregovori proti tradicionalnemu pojmovanju virtus in njeni asociaciji
s pripadniki aristokracije.111
Poglavja 7–9 tako služijo predvsem utrditvi in poglobljenemu obrav-
navanju povezave med cives in virtus, čeprav se na prvi pogled zdi, da sed-
mo poglavje, ki ga uvaja protivni sed, prinaša zasuk v argumentaciji; znova
moramo namreč opozoriti na konsekutivno rabo veznikov sed – igitur:112
111 O tem gl. poglavje »Salustij in viri«, podpoglavje »Virtus Sallustiana«.
112 Gl. analizo 2.1–2.6.
Kontrast med tema dvema poloma poglabljata tudi dve sekvenci z no-
tranjim pripovednim žariščem v sedmem poglavju:
7.2 nam regibus boni quam mali suspectiores sunt semperque iis
aliena virtus formidulosa est
7.6 eas divitias, eam bonam famam magnamque nobilitatem puta-
bant /sc. viri/.
Tako v prvem kot v drugem primeru sta (drugostopenjska) žariščevalca
obenem tudi ožariščenca. V prvem primeru je žariščevalec izražen z dati-
vom regibus – »kraljem«, notranje žarišče pa z dvema izrazoma – suspecti-
ores sunt (ožariščenec boni) in formidulosa est (ožariščenec aliena virtus). V
drugem primeru je žariščevalec izražen s kolektivnim izrazom viri, dejav-
nost žariščenja pa z nevtralnim izrazom putabant; ožariščenec je v drugem
primeru bona fama magnaque nobilitas.
V obeh odlomkih gre za primer prevzetega žarišča – misli žariščevalcev
niso izražene v premem govoru, tako da pripovedovalec obakrat »misli«
skupaj z drugostopenjskim žariščevalcem oz. se oklene njegovega mnenja.
Glede na prej izraženo stališče pripovedovalca do ključnih etičnih koncep-
tov, razvitih v prologu 1.1–4.5, lahko na vprašanje, kdo v obeh sekvencah
notranjega žarišča v resnici »misli« oz. »čuti«, odgovorimo, da se misli
obeh drugostopenjskih žariščevalcem povsem vklapljajo v shemo vrednot
prvostopenjskega žariščevalca–pripovedovalca.
Učinek sedmega poglavja je tako predvsem v krepitvi kontrasta med
posamezniki – v tem primeru reges (v 5.1 Katilina kot predstavnik aristo-
kracije) –, in kolektivom – viri. Ob tem moramo opozoriti na prvič jasno
izraženo asociacijo virtus s pozitivno kakovostno opredelitvijo njenega no-
silca oz. nosilcev: boni (suspectiores sunt quam mali) … aliena virtus ( for-
midulosa est); v 7.3 pripovedovalec izhaja iz lastne definicije virtus, ki jo je
bil razvil v prologu 1.1–4.5, in zavzame jasno stališče, da so boni (plural! –
ne pa npr. bonus quisque) tisti, ki so njeni nosilci. S tem pripovedovalec ja-
sno spregovori proti tradicionalnemu pojmovanju virtus in njeni asociaciji
s pripadniki aristokracije.111
Poglavja 7–9 tako služijo predvsem utrditvi in poglobljenemu obrav-
navanju povezave med cives in virtus, čeprav se na prvi pogled zdi, da sed-
mo poglavje, ki ga uvaja protivni sed, prinaša zasuk v argumentaciji; znova
moramo namreč opozoriti na konsekutivno rabo veznikov sed – igitur:112
111 O tem gl. poglavje »Salustij in viri«, podpoglavje »Virtus Sallustiana«.
112 Gl. analizo 2.1–2.6.
