Page 90 - Janja Žmavc in Igor Ž. Žagar, Kako so Evropejci odkrili neznane dežele in se spoznali z novimi ljudstvi, Evropa v slovenskih osnovnošolskih učbenikih, Dissertationes 14
P. 90
Kako so Evropejci odkrili neznane dežele ...
zredu tovrstna tematika namreč sovpada s predpisano snovjo zgodovinske-
ga obdobja 15. do 19. stoletja, obenem so zgodovinski dogodki in procesi
predstavljeni na kompleksnejši način (tj. način obravnave temelji na prika-
zovanju vzrokov, motivov, posledic).
Odlomek prikazuje dogodke in procese »evropske kolonizacije« iz izra-
zito evrocentrične perspektive in v zrcalu odkritih in osvojenih dežel na eni
strani lahko razberemo, da je »Evropa« predstavljena kot nosilka civiliza-
cijskega, tehnološkega in kulturnega razvoja, ki ponovno odkriva in osva-
ja »nove« dežele.
Slednje so sicer imele razvito kulturo, a prikazovanje superiornosti
evropske kulture se, denimo, lepo pokaže zlasti na ravni izbora jezikovnih
sredstev, kot je
– raba kvalifikatorjev ‚tudi‘ in ‚celo‘ (v kontekstu razvitosti ne-evrop-
skih kultur), 75
– opisovanje ne-evropskih območij s pridevniki ‚neznani‘ in ‚skrivno-
stni‘76 ter
– raba glagolov ‚osvajati‘ in ‚odkrivati‘, ki sta kot pojma rabljena v pozi-
tivnem smislu, problematični so le njuni vzroki in posledice.
Podobo superiorne »Evrope« obenem krepijo emocionalni prikazi ome-
njenih vzrokov in posledic »evropskih odkritij in osvajanj« (npr.‘pohlep‘,
‚širjenje krščanstva‘, ‚katastrofalne posledice‘,‘ uničenje kultur‘,‘ množič-
no izumiranje‘), pri čemer ne gre zanemariti, da je pozitivna reprezentacija
Evrope kljub temu postavljena v ospredje. Kajti uvodoma je kot »ena naj-
pomembnejših posledic« prikazana »pragmatična« izmenjava rastlinskih
in živalskih vrst, prav tako zaključuje zgornji odlomek opis Evrope v konte-
kstu »prijetnejših« posledic ( je … spoznala tudi nove užitke; … se je zelo hi-
tro uveljavila kava, vse bolj priljubljen pa je postajal kakav).
Za primerjavo navedimo odlomek iz učbenika za DVE, ki za razliko od
zgornjih dveh primerov proces »evropske kolonializacije« skuša kritično
Tukaj moramo omeniti opis »evropske in afriške zgodovine«, ki ga najdemo v istem učbeniku
(prav tam: 22) in kjer je utemeljitev, zakaj je afriška zgodovina primerljiva z evropsko, formuli-
rana okrog kvalifikatorja ‚tudi‘. Takšna ubeseditev skuša pokazati le na primerljivost z vidika
evrocentrične perspektive in »afriški zgodovini« v izhodišču odreka neodvisen obstoj:
(33)
V Evropi je bilo dolgo časa razširjeno mnenje, da je afriška zgodovina skromna in da ni primerljiva
z evropsko ali azijsko. A tak pogled je bil zmoten. Tudi v Afriki so namreč že od antičnih časov ob-
stajale države, ena najmogočnejših v svetovni zgodovini je le bila egiptovska, ta pa je močno vplivala
tudi na kraljestva južno od Sahare.
Posebnost omenjenega učbenika so tudi naslovi, ki vsebujejo izraze skrivnostnosti in oddalje-
nosti (npr. Potovanje v skrivnostne kraje Afrike; Potovanje v skrivnostne kraje Azije).
zredu tovrstna tematika namreč sovpada s predpisano snovjo zgodovinske-
ga obdobja 15. do 19. stoletja, obenem so zgodovinski dogodki in procesi
predstavljeni na kompleksnejši način (tj. način obravnave temelji na prika-
zovanju vzrokov, motivov, posledic).
Odlomek prikazuje dogodke in procese »evropske kolonizacije« iz izra-
zito evrocentrične perspektive in v zrcalu odkritih in osvojenih dežel na eni
strani lahko razberemo, da je »Evropa« predstavljena kot nosilka civiliza-
cijskega, tehnološkega in kulturnega razvoja, ki ponovno odkriva in osva-
ja »nove« dežele.
Slednje so sicer imele razvito kulturo, a prikazovanje superiornosti
evropske kulture se, denimo, lepo pokaže zlasti na ravni izbora jezikovnih
sredstev, kot je
– raba kvalifikatorjev ‚tudi‘ in ‚celo‘ (v kontekstu razvitosti ne-evrop-
skih kultur), 75
– opisovanje ne-evropskih območij s pridevniki ‚neznani‘ in ‚skrivno-
stni‘76 ter
– raba glagolov ‚osvajati‘ in ‚odkrivati‘, ki sta kot pojma rabljena v pozi-
tivnem smislu, problematični so le njuni vzroki in posledice.
Podobo superiorne »Evrope« obenem krepijo emocionalni prikazi ome-
njenih vzrokov in posledic »evropskih odkritij in osvajanj« (npr.‘pohlep‘,
‚širjenje krščanstva‘, ‚katastrofalne posledice‘,‘ uničenje kultur‘,‘ množič-
no izumiranje‘), pri čemer ne gre zanemariti, da je pozitivna reprezentacija
Evrope kljub temu postavljena v ospredje. Kajti uvodoma je kot »ena naj-
pomembnejših posledic« prikazana »pragmatična« izmenjava rastlinskih
in živalskih vrst, prav tako zaključuje zgornji odlomek opis Evrope v konte-
kstu »prijetnejših« posledic ( je … spoznala tudi nove užitke; … se je zelo hi-
tro uveljavila kava, vse bolj priljubljen pa je postajal kakav).
Za primerjavo navedimo odlomek iz učbenika za DVE, ki za razliko od
zgornjih dveh primerov proces »evropske kolonializacije« skuša kritično
Tukaj moramo omeniti opis »evropske in afriške zgodovine«, ki ga najdemo v istem učbeniku
(prav tam: 22) in kjer je utemeljitev, zakaj je afriška zgodovina primerljiva z evropsko, formuli-
rana okrog kvalifikatorja ‚tudi‘. Takšna ubeseditev skuša pokazati le na primerljivost z vidika
evrocentrične perspektive in »afriški zgodovini« v izhodišču odreka neodvisen obstoj:
(33)
V Evropi je bilo dolgo časa razširjeno mnenje, da je afriška zgodovina skromna in da ni primerljiva
z evropsko ali azijsko. A tak pogled je bil zmoten. Tudi v Afriki so namreč že od antičnih časov ob-
stajale države, ena najmogočnejših v svetovni zgodovini je le bila egiptovska, ta pa je močno vplivala
tudi na kraljestva južno od Sahare.
Posebnost omenjenega učbenika so tudi naslovi, ki vsebujejo izraze skrivnostnosti in oddalje-
nosti (npr. Potovanje v skrivnostne kraje Afrike; Potovanje v skrivnostne kraje Azije).
