Page 88 - Janja Žmavc in Igor Ž. Žagar, Kako so Evropejci odkrili neznane dežele in se spoznali z novimi ljudstvi, Evropa v slovenskih osnovnošolskih učbenikih, Dissertationes 14
P. 88
Kako so Evropejci odkrili neznane dežele ...
(31)
»Novi vek: Začetek novega veka postavljamo v leto 1492, ko so Evropejci odkrili
nove celine in se spoznali z novimi ljudstvi, ki so živela v Ameriki, Oceaniji in Avstra-
liji. Geografska odkritja so imela velik pomen, ker so človeštvu razkrila novo podo-
bo sveta in Evropa je postala v očeh Evropejca bistveno »manjša«. Temeljito se je
pričelo spreminjati vsakdanje življenje, človekova miselnost se je obrnila k razu-
mu, tehniki in umetnosti. Vse to je v naslednjih stoletjih povsem spremenilo po-
dobo sveta in način življenja ljudi. Nekatere evropske države, ki so se želele pola-
stiti bogastva, so zavladale velikemu delu sveta, kar je sprožilo tudi številne voja-
ške spopade.« (Otič, 2006: 13; poudarila J. Ž.)
Naš prvi primer predstavlja odlomek iz učbenika za 6. razred devetlet-
ke, kjer je tematika kolonizacije predstavljena v okviru splošnega časovne-
ga prikaza temeljnih zgodovinskih obdobij. Kljub izključno informativni
funkciji, ki jo ima prikaz na začetni stopnji pouka zgodovine, je presenetlji-
va jezikovna raba, ki (za ceno poenostavitev?) odraža očitno ideološko poj-
movanje. Evropska kolonizacija je namreč ubesedena kot »odkrivanje no-
vih celin in spoznavanje z novimi ljudstvi«, česar ne moremo označiti le
kot izrazito evrocentrično perspektivo, temveč kot očitno evfemističen di-
skurz, ki odstopa tudi od »nevtralnega« učbeniškega sloga.
V nadaljevanju se pojavi še nekaj formulacij, ki sicer niso neposredno po-
vezane z opisi Evrope, a so zanimive, ker ponovno odražajo zelo poenosta-
vljene in celo nesmiselne opise zgodovinskih pojavov. Absolutna trditev, da
se je v tako imenovanem novem veku človekova miselnost … obrnila k razu-
mu, tehniki in umetnosti, zaradi dovršne glagolske oblike v pretekliku (se
je obrnila) namreč implicira, da je »človekova miselnost« pred omenjenim
časovnim obdobjem »delovala« v drugi ali celo nasprotni smeri. Če ka-
tegorijam, ki v trditvi zaznamujejo »področja« človekove miselnosti (ra-
zum, tehnika, umetnost), poiščemo nasprotja zgolj v obliki zanikanih poj-
mov (‚ne-razum‘, ‚ne-tehnika‘, ‚ne-umetnost‘),74 lahko ugotovimo, da gre
pri tovrstnih opisih za pomene, ki so zaradi splošne vednosti o zgodovin-
skem razvoju neustrezni in nesmiselni.
Na koncu odlomka najdemo še zanimivo kategorizacijo tokrat vendarle
nekoliko problematiziranega procesa evropske kolonizacije. Če je »odkri-
vanje in spoznavanje« v uvodu prikazano kot univerzalna lastnost »Evro-
pejcev« tistega časa in celo kot vrednota, ki je spremenila podobo sveta
in način življenja ljudi, so »nesprejemljive oblike vedenja in delovanje«
Iz besedila namreč ne izvemo, k čemu natanko (v konceptualnem smislu) je »človekova mi-
selnost« stremela pred novim vekom.
(31)
»Novi vek: Začetek novega veka postavljamo v leto 1492, ko so Evropejci odkrili
nove celine in se spoznali z novimi ljudstvi, ki so živela v Ameriki, Oceaniji in Avstra-
liji. Geografska odkritja so imela velik pomen, ker so človeštvu razkrila novo podo-
bo sveta in Evropa je postala v očeh Evropejca bistveno »manjša«. Temeljito se je
pričelo spreminjati vsakdanje življenje, človekova miselnost se je obrnila k razu-
mu, tehniki in umetnosti. Vse to je v naslednjih stoletjih povsem spremenilo po-
dobo sveta in način življenja ljudi. Nekatere evropske države, ki so se želele pola-
stiti bogastva, so zavladale velikemu delu sveta, kar je sprožilo tudi številne voja-
ške spopade.« (Otič, 2006: 13; poudarila J. Ž.)
Naš prvi primer predstavlja odlomek iz učbenika za 6. razred devetlet-
ke, kjer je tematika kolonizacije predstavljena v okviru splošnega časovne-
ga prikaza temeljnih zgodovinskih obdobij. Kljub izključno informativni
funkciji, ki jo ima prikaz na začetni stopnji pouka zgodovine, je presenetlji-
va jezikovna raba, ki (za ceno poenostavitev?) odraža očitno ideološko poj-
movanje. Evropska kolonizacija je namreč ubesedena kot »odkrivanje no-
vih celin in spoznavanje z novimi ljudstvi«, česar ne moremo označiti le
kot izrazito evrocentrično perspektivo, temveč kot očitno evfemističen di-
skurz, ki odstopa tudi od »nevtralnega« učbeniškega sloga.
V nadaljevanju se pojavi še nekaj formulacij, ki sicer niso neposredno po-
vezane z opisi Evrope, a so zanimive, ker ponovno odražajo zelo poenosta-
vljene in celo nesmiselne opise zgodovinskih pojavov. Absolutna trditev, da
se je v tako imenovanem novem veku človekova miselnost … obrnila k razu-
mu, tehniki in umetnosti, zaradi dovršne glagolske oblike v pretekliku (se
je obrnila) namreč implicira, da je »človekova miselnost« pred omenjenim
časovnim obdobjem »delovala« v drugi ali celo nasprotni smeri. Če ka-
tegorijam, ki v trditvi zaznamujejo »področja« človekove miselnosti (ra-
zum, tehnika, umetnost), poiščemo nasprotja zgolj v obliki zanikanih poj-
mov (‚ne-razum‘, ‚ne-tehnika‘, ‚ne-umetnost‘),74 lahko ugotovimo, da gre
pri tovrstnih opisih za pomene, ki so zaradi splošne vednosti o zgodovin-
skem razvoju neustrezni in nesmiselni.
Na koncu odlomka najdemo še zanimivo kategorizacijo tokrat vendarle
nekoliko problematiziranega procesa evropske kolonizacije. Če je »odkri-
vanje in spoznavanje« v uvodu prikazano kot univerzalna lastnost »Evro-
pejcev« tistega časa in celo kot vrednota, ki je spremenila podobo sveta
in način življenja ljudi, so »nesprejemljive oblike vedenja in delovanje«
Iz besedila namreč ne izvemo, k čemu natanko (v konceptualnem smislu) je »človekova mi-
selnost« stremela pred novim vekom.
