Page 86 - Janja Žmavc in Igor Ž. Žagar, Kako so Evropejci odkrili neznane dežele in se spoznali z novimi ljudstvi, Evropa v slovenskih osnovnošolskih učbenikih, Dissertationes 14
P. 86
Kako so Evropejci odkrili neznane dežele ...
Kot pravi Velikonja (2005: 16), se je v »slovenskem prostoru« novi
evrocentrizem oblikoval ob osamosvojitvi, zlasti pa ob vstopu Slovenije v
Evropsko unijo. Avtor v svoji analizi opredeljuje dve izhodiščni smeri v poj-
movanju Slovenije v kontekstu »Evrope«:
»Evroslovenski diskurz je konstitutivno razcepljen na dva, zaporedno dopolnju-
joča se pogleda na to, kakšen je položaj Slovenije glede na Evropo. Prvi razločuje
med eno in drugo (med dvema entitetama, Slovenijo in Evropo), drugi je ‚povra-
tniški‘ (vračamo se tja, kjer smo že ves čas).« (Vsi poudarki so avtorjevi.)
Druga značilnost »evroslovenskega« javnega diskurza je pogosta zame-
njava med »Evropo« in »Evropsko unijo«, ki določa tudi, kaj v tem kon-
tekstu zaznamuje »Evropa« in kaj »Neevropa«. Velikonja (2005: 15-16)
pravi:
»/P/od pretvezo poenostavljanja, skrajševanja oz. elokventnosti (‚eulokventno-
sti‘?) ju kratko malo enačijo: politično-ekonomska skupnosti prevzame geo-
grafsko-historično ime cele celine. /…/ Obstoj Evrope in Neevrope je tako posle-
dica ne pa vzrok delitve stare celine na dva dela: sam proces vstopanja v EU na-
mreč kaže, kako se lahko neevropske države transformirajo v evropske. ‚Euzurpi-
ranje‘ izraza Evropa, evropskost zlasti v času vstopanja vanjo oziroma priključevanja
njej (odvisno od pozicije govornika, ali pripada prihodnjim ali starim članicam),
uvršča geografsko evropske države med tiste, ki v politično ekonomskem smislu
so evropske (ki torej so v EZ), in na one geografsko evropske, ki niso evropske ... Za-
dnjim /…/ je torej evropskost nekaj, kar lahko pridobijo (bolje rečeno, kar si mora-
jo izbojevati oziroma za kar morajo dozoreti) ne glede na svojo dejansko geografsko
evropskost.« (Vsi poudarki so avtorjevi.)
Tale daljši odlomek smo navedli zato, ker odraža nekaj ključnih zna-
čilnosti javnega diskurza o »Evropi«, ki ga je mogoče najti tudi v učbeni-
škem primeru in tako kaže na prehajanje »medijskega pojmovanja Evro-
pe« v kanonično, šolsko literaturo. Spomnimo se še enkrat tegale primera:
(4)
»Na socialno podobo (tj. Slovenije, op. J. Ž.) vplivajo značilne poteze kapita-
lističnega gospodarstva. V desetletju se je družba močno razslojila. Manjši del
prebivalstva je bogat, mnogo družin pa komaj zasluži za preživetje. Toda med
nekdanjimi komunističnimi državami velja Slovenija za tisto, ki je uspešno pre-
hodila pot v novi politični in gospodarski sistem ter se po razvitosti lahko pri-
merja s slabše razvitimi državami Evropske unije. Prav hitra včlanitev v družino
evropskih držav je poglavitna slovenska zunanjepolitična opredelitev.« (Dolenc
idr., 2008: 165; poudarila J. Ž.)
Kot pravi Velikonja (2005: 16), se je v »slovenskem prostoru« novi
evrocentrizem oblikoval ob osamosvojitvi, zlasti pa ob vstopu Slovenije v
Evropsko unijo. Avtor v svoji analizi opredeljuje dve izhodiščni smeri v poj-
movanju Slovenije v kontekstu »Evrope«:
»Evroslovenski diskurz je konstitutivno razcepljen na dva, zaporedno dopolnju-
joča se pogleda na to, kakšen je položaj Slovenije glede na Evropo. Prvi razločuje
med eno in drugo (med dvema entitetama, Slovenijo in Evropo), drugi je ‚povra-
tniški‘ (vračamo se tja, kjer smo že ves čas).« (Vsi poudarki so avtorjevi.)
Druga značilnost »evroslovenskega« javnega diskurza je pogosta zame-
njava med »Evropo« in »Evropsko unijo«, ki določa tudi, kaj v tem kon-
tekstu zaznamuje »Evropa« in kaj »Neevropa«. Velikonja (2005: 15-16)
pravi:
»/P/od pretvezo poenostavljanja, skrajševanja oz. elokventnosti (‚eulokventno-
sti‘?) ju kratko malo enačijo: politično-ekonomska skupnosti prevzame geo-
grafsko-historično ime cele celine. /…/ Obstoj Evrope in Neevrope je tako posle-
dica ne pa vzrok delitve stare celine na dva dela: sam proces vstopanja v EU na-
mreč kaže, kako se lahko neevropske države transformirajo v evropske. ‚Euzurpi-
ranje‘ izraza Evropa, evropskost zlasti v času vstopanja vanjo oziroma priključevanja
njej (odvisno od pozicije govornika, ali pripada prihodnjim ali starim članicam),
uvršča geografsko evropske države med tiste, ki v politično ekonomskem smislu
so evropske (ki torej so v EZ), in na one geografsko evropske, ki niso evropske ... Za-
dnjim /…/ je torej evropskost nekaj, kar lahko pridobijo (bolje rečeno, kar si mora-
jo izbojevati oziroma za kar morajo dozoreti) ne glede na svojo dejansko geografsko
evropskost.« (Vsi poudarki so avtorjevi.)
Tale daljši odlomek smo navedli zato, ker odraža nekaj ključnih zna-
čilnosti javnega diskurza o »Evropi«, ki ga je mogoče najti tudi v učbeni-
škem primeru in tako kaže na prehajanje »medijskega pojmovanja Evro-
pe« v kanonično, šolsko literaturo. Spomnimo se še enkrat tegale primera:
(4)
»Na socialno podobo (tj. Slovenije, op. J. Ž.) vplivajo značilne poteze kapita-
lističnega gospodarstva. V desetletju se je družba močno razslojila. Manjši del
prebivalstva je bogat, mnogo družin pa komaj zasluži za preživetje. Toda med
nekdanjimi komunističnimi državami velja Slovenija za tisto, ki je uspešno pre-
hodila pot v novi politični in gospodarski sistem ter se po razvitosti lahko pri-
merja s slabše razvitimi državami Evropske unije. Prav hitra včlanitev v družino
evropskih držav je poglavitna slovenska zunanjepolitična opredelitev.« (Dolenc
idr., 2008: 165; poudarila J. Ž.)
